Zdravstvena pismenost velik izziv 21. stoletja
Izsledki nacionalne raziskave Vsak drugi odrasli prebivalec Slovenije je omejeno splošno zdravstveno pismen
Splošna zdravstvena pismenost je pri vsakem drugem odraslem prebivalcu Slovenije omejena, so pokazali prvi izsledki nacionalne raziskave o zdravstveni pismenosti v Sloveniji (HLS-SI19), ki so jo v okviru mednarodne mreže M-POHL leta 2020 izvedli raziskovalci Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Največji izziv za uporabnike spleta je količina strokovno dvomljivih informacij, med drugim je bilo izpostavljeno oteženo presojanje zanesljivosti informacij v spletnih medijih.
Raziskavo so izvedli na vzorcu 3360 ljudi in omogoča prepoznavanje posebej ranljivih populacijskih skupin z vidika zdravstvene pismenosti ter proučevanje njenih vplivov in posledic. »Zdravstvena pismenost je v vsakdanjem življenju pomembna za sprejemanje informiranih odločitev o zdravju, obvladovanje bolezni, razumevanje zdravstvenih sporočil, za komuniciranje z zdravstvenimi delavci, povezana je z zdravstvenimi izidi posameznikov in tudi stroški zdravstvenega varstva,« so poudarili avtorji Mitja Vrdelja, Sanja Vrbovšek in Nejc Berzelak.
Odvisna tudi od zdravstvenega sistema
Zdravstvena pismenost vključuje nabor kompetenc posameznika, vendar je odvisna tudi od značilnosti zdravstvenega sistema in storitev, ki omogočajo oziroma ovirajo uporabo ustreznih zdravstvenih informacij za odločitve, povezane z zdravjem. Pacientova zmožnost razumevanja zdravstvenih navodil bo na primer večja, če jih bo znal interpretirati in vprašati za pojasnilo, če bo v dvomih, ter če bo zdravstveni delavec svoj način komunikacije zmogel prilagoditi pacientovim potrebam. Tako je odvisna tudi od odzivnosti zdravstvenih sistemov in storitev, kar imenujejo organizacijska zdravstvena pismenost; ta pa je razmeroma nov koncept, v Sloveniji še neraziskan.
Ljudje z višjo stopnjo zdravstvene pismenosti v vsakdanjem življenju sprejemajo boljše odločitve, povezane z zdravjem. Uporabljajo več preventivnih in manj akutnih zdravstvenih storitev. Kot pacienti so z zdravstvenimi delavci zmožni bolje komunicirati o svojih težavah, bolje razumejo možnosti zdravljenja in lahko prevzamejo aktivnejšo vlogo pri samooskrbi svoje bolezni.
Za ljudi z nizko stopnjo zdravstvene pismenosti so značilni slabši zdravstveni izidi, slabše zdravje in preživetje, slabše znanje o zdravju, težje obvladujejo bolezni ter verjetneje neustrezno uporabljajo zdravstvene storitve in večkrat vstopajo v zdravstveni sistem. Pacienti s kronično boleznijo in nizko stopnjo zdravstvene pismenosti imajo več težav pri obvladovanju svoje bolezni, večkrat vstopajo v zdravstveni sistem in imajo slabše zdravstvene izide.
Zdravstveni ekonomisti ocenjujejo, da zaradi tega nastane od tri do pet odstotkov izdatkov za zdravstveno varstvo. Ker je nizka stopnja zdravstvene pismenosti povezana z različnimi negativnimi zdravstvenimi izidi, vključno s samooceno zdravja, kakovostjo življenja in smrtnostjo, je to eden največjih zdravstvenih izzivov 21. stoletja.
Omejeno komunikacijsko zdravstveno pismenost ima petina odraslih prebivalcev Slovenije. Različni vidiki komunikacije z zdravniki se anketiranim v splošnem niso zdeli težavni, največ jih je kot najtežavnejšo ocenilo zagotovitev časa za posvet s svojim zdravnikom.
Nekritična presoja informacij na spletu
Med osmimi opravili, povezanimi s splošno zdravstveno pismenostjo, ki so ocenjena kot najtežja, se tri nanašajo na presojo in uporabo informacij iz množičnih medijev, pri čemer so še posebej izrazite težave pri presojanju zanesljivosti informacij o boleznih. Avtorji raziskave ugotavljajo, da je razlogov za to veliko, nedvomno pa sta k temu pomembno prispevala pospešen razmah interneta in novih tehnologij v zadnjih letih ter mediatizacija družbe. Še težje pa je prave, kredibilne informacije prepoznati v zadnjih dveh letih, ko je pandemija covida-19 povzročila poplavo najrazličnejših informacij, tako ustreznih kot neustreznih.
Z vidika digitalne zdravstvene pismenosti je raziskava pokazala tudi na problematiko pomanjkanja kritične presoje informacij, pridobljenih na spletu. Približno četrtina anketirancev namreč trdi, da jih ne zanima, kdo je avtor informacije, ki jo najdejo na spletu, in v enakem deležu menijo, da lahko zaupajo večini informacij o zdravju na spletu. Pomembno je, da spletni viri zanesljivih zdravstvenih informacij zagotavljajo ustrezno optimizacijo za spletne iskalnike, saj razmeroma velik del anketirancev meni, da spletni iskalniki ločujejo nizko in visoko kakovostne informacije.