Ocenjujemo
Gledališče
Simona Semenič: žbam! režija Vito Taufer Slovensko mladinsko gledališče
Vito Taufer naj bi v letošnji sezoni v Slovenskem mladinskem gledališču postavil nagrajeno, skorajda »instant klasično« delo 5fantkov.
si Simone Semenič, le da je želel režiser, kot lahko preberemo iz opisa predstave na spletni strani gledališča, besedilu »dodati nekaj prizorov«, igro pa postaviti s petimi moškimi igralci. Semeničeva je poskusila slediti tej pobudi, a je nastalo novo dramsko besedilo, ki pa tudi ni istovetno z besedilom, ki je bilo naposled uprizorjeno; končni tekst predstave je nastajal v sodelovanju med dramatičarko in ustvarjalno ekipo predstave. To ozadje za žbam! ni nebistveno; predstava se vsebinsko navezuje na 5fantkov.si. V njej namreč spremljamo matere petih dečkov iz izvornega teksta, ki v ljubiteljskem gledališču postavljajo predstavo, s čimer tako pravzaprav gledamo predstavo v predstavi.
Če je 5fantkov.si otroško igro jemalo kot polje, v katerem se zgodi transfer, tako da se v njej preigrajo (travmatične) vsebine iz domačega okolja teh dečkov, potem na soroden način žbam! prostor umetniškega procesa, torej izgradnje lastnega gledališkega teksta – predstava, ki jo ženske v žbam! postavljajo, je dejansko avtorski projekt –, postane taisti prostor za ukvarjanje z notranjimi stiskami ustvarjalk.
5fantkov.si je drama, ki jo je v gledališki medij večkrat preneslo pet igralk, kar je bil zelo smiseln in vsebinsko poln postopek; otroci (torej teh pet dečkov) in ženske (torej pet igralk) so najpogosteje žrtve nasilja v družini. Na ene in druge delujejo strukturni mehanizmi patriarhata na soroden način. Ko se v na tak način postavljeni predstavi počasi razkrivajo temačne vsebine petih dečkov, se obenem razkriva, na kak način so njihove matere prav tako žrtve taistih okolij.
Ko Taufer vloge petih žensk podeli petim moškim igralcem – Jurij Drevenšek, Ivan Godnič, Uroš Maček, Sebastjan Starič, Dario Varga –, se soroden prenos ne more zgoditi. Ker je besedilo predstave takšno, da je mogoče zaznati povezavo s tekstom 5fantkov.si in v ženskah iz žbam! prepoznati matere otrok iz 5fantkov.si, izbira moških igralcev skorajda samoumevno aludira na njihove može – kot pet igralk aludira na matere petih dečkov. Pomembno pri tem je, da ženske v predstavi žbam! uprizarjajo predstavo, v kateri igrajo svoje partnerje; igrajo jih na način, da se med igro, kot rečeno, razkrivajo oblike nasilij, s katerimi se ženske srečujejo v partnerskih odnosih (ampak tudi obče v družbi). Obravnavani so alkoholizem, izično nasilje, spolno nasilje, izvajanje nadzora ter razosebljanje žensk.
Kaj se torej zgodi, ko te vsebine na oder prinašajo moški igralci, ki igrajo ženske, ki igrajo moške? Prava karikatura ne nastaja v igranju dramskih protagonistk, ki odigravajo svoje partnerje, temveč eno metaikcijsko stopnjo prej – pri igri moških, ki igrajo ženske. Ta obrat vlog namreč nikakor ne nosi enake vsebinske teže kot proces, v katerem pet žensk odigra dečke (moške), ki so žrtve nasilja; ženske v zgodovini teatra niso igrale moških, moški pa so, zaradi izključevanja žensk iz javne sfere, vključno z gledališčem, igrali protagonistke. Obenem imamo, zlasti v slovenskem prostoru, dolgo tradicijo transvestizma kot oblike množične, običajno s seksizmom izrazito obtežene zabave.
Ko torej pet moških igralcev igra ženske, ki so žrtve nasilja svojih partnerjev, kar skušajo izraziti s postavljanjem gledališke predstave, ki je varni prostor v smislu, da umetnost vselej obstaja (tudi) v nekem prostoru iktivnega, postane ključno vprašanje, kako so te ženske reprezentirane. V predstavi žbam! so reprezentirane kot karikature. Taufer sicer lahkotno tekoči, po tonu burleskni, scenografsko in kostumografsko izčiščeni predstavi podtakne prav taisti humor, na katerem temeljijo zabavljaška preoblačenja v množični komediji; moški igralci s tem postopkom smešijo žensko gestikulacijo, izgovarjavo, njihove vsebine in celo njihove stiske. Vse, kar se na odru zgodi, je »smešno«, ker moški, ki igra žensko po tem speciičnem igralskem postopku, vselej ohranja moč zasmehovanja; kot nasilnik je moški smešen, ko odigrava svojo žrtev, kar je še ena oblika nadvlade.
Kako daleč si ta diskurz lahko dovoli iti, vidimo, ko niti uprizoritev zelo brutalnega skupinskega posilstva, ki je po eni strani posilstvo, odigrano znotraj igre v igri (torej je implicirano, da je vsaj ena od protagonistk doživela spolno nasilje), a postane spolno nasilje tudi znotraj okvirne zgodbe, saj dramske protagonistke v neki točki začno dejansko spolno zlorabljati eno od njih, ne preseže okvira komedije. Niti prizoru skupinskega posilstva ženske, ki je bila pred tem proti svoji volji omamljena, ne uspe zaobrniti zabavljaškega tona predstave; ne preidemo v občutek, da gledamo nekaj srhljivega, nasilnega ali sploh kakor koli spornega. Ni nam nelagodno. Še vedno je to samo komedija moških, ki igrajo karikature žensk, ki nikoli, niti v največjih stiskah, ne bodo nič drugega kot smešne.
To je nevaren gledališki postopek. Po eni strani je mogoče, da nekemu deležu občinstva posreduje natanko to (pomembno) sporočilo – da je moška nadvlada v družbi tako močna, da lahko s komedijo posreduje in odvzame težo celo najbolj grobim oblikam nasilja nad ženskami, po drugi strani pa lahko, žal, zlasti zaradi družbenega konteksta, v katerega se umešča, in uveljavljenosti, skorajda intuitivnosti tega tipa komedije, ravno poglobi to občutenje, da so ženske stiske lahko celo predmet neke sekundarne zlorabe, ko se jih karikira do te mere, da nimajo več nobene vsebine, nobene teže in nobene relevance. In kaj je torej ugovor temu, da se to še naprej ohranja?