Trikrat zlati labod začel oranžni mrk
Pred 30 leti je kot zadnji Nizozemec osvojil zlato žogo
Nizozemska se je v zgodovino svetovnega nogometa vpisala z dvema zlatima obdobjema, po eri Johana Cruyfa v začetku 70. let prejšnjega stoletja sta zaključek 80. in začetek 90. let zaznamovala Ruud Gullit in Marco van Basten. »Labod iz Utrechta« je pred 30 leti kot zadnji Nizozemec osvojil zlato žogo.
Ob spremljanju slavja v Argentini, ki je z Lionelom Messijem na čelu vendarle zavzela svetovni prestol, imajo nizozemski ljubitelji nogometa še posebej mešane občutke. Država, ki je z Johanom Cruyfom usodno vplivala na razvoj svetovnega nogometa in še posebej Barcelone, kjer se je Messi tudi izbrusil v enega najboljših nogometašev vseh časov, je na letošnjem mundialu spet zaostala za pričakovanji. Upe izbrane vrste selektorja Louisa van Gaala je razblinil ravno Messi z rojaki po izvajanju enajstmetrovk v četrtinalu.
Ostaja pa privržencem tulipanov vsaj spomin na sijajno preteklost, ko so najprej s Cruyfom, nato pa s trojico Frank Rijkaard-Ruud Gullit-Marco van Basten sejali strah v kosti tekmecev, čeprav so na velikih tekmovanjih povsem na vrh splezali zgolj enkrat, in sicer na euru 1988 v Nemčiji. Leto prej je svojo prvo zlato žogo osvojil Gullit, Van Basten pa je na vrhu izbora revije France Football končal v letih 1988, 1989 in 1992.
»Dennis Bergkamp je moj naslednik,« je ob prejemu svoje zadnje nagrade razmišljal van Basten, ki je z 98 točkami na včerajšnji dan pred točno 30 leti prehitel Bolgara Hrista Stojčkova (Barcelona, 80) in Bergkampa (Ajax, 53). »Absolutno vse ima, da postane velik igralec,« je o rojaku, ki mu je nato kljub strahu pred letenjem res uspela velika kariera, še povedal van Basten.
To je bila že njegova tretja zlata žoga, s katero se je izenačil s slovitim rojakom Cruyfom in francoskim velikanom Michelom Platinijem. Danci Peter Schmeichel in brata Brian ter Michael Laudrup so se zvrstili med 5. in 7. mestom, na 4. je končal Nemec homas Hässler, potem ko je nogometno poletje seveda zaznamovala zmaga Dancev – s posebnim povabilom ob suspenzu Jugoslavije – na evropskem prvenstvu, ki ga je gostila Švedska.
Za Nizozemca št. 1 Koeman
Bergkamp, takrat že kot član Interja iz Milana, je na naslednji podelitvi zaostal zgolj za italijanskim asom Robertom Baggiom (Juventus), njegova milanska avantura pa ni bila preveč uspešna. Kljub kasnejšem zbiranju otoških lovorik z londonskim Arsenalom se skupaj z razočaranji v reprezentančnem dresu nikoli več ni vmešal v boj za vrh in Nizozemci so kar do leta 2019 čakali na novo uvrstitev na stopničke – drugo mesto je takrat zasedel Virgil van Dijk (Liverpool). Kaj se je dogajalo vmes? V Wesleyju Sneijderju (Inter) in Arjenu Robbnu (Bayern) so imeli tulipani še dva izjemna posameznika – oba zmagovalca lige prvakov in inalista svetovnega prvenstva leta 2010 v Južni Afriki –, ki pa sta zablestela v »napačnem« trenutku: Sneijder takrat, ko je bila na vrhuncu katalonska tiki-taka s Xavijem Hernandezom, Andresom Iniesto in seveda Messijem, Robben pa v obdobju najboljših predstav klubskega kolega Francka Riberyja.
Tudi podelitev leta 1992 ni minila brez kritik na račun končnega zmagovalca, saj je Stojčkov z Barcelono, ki jo je takrat vodil Cruyf, osvojil državno prvenstvo in še zgodovinski prvi naslov v ligi prvakov. Na glasovnici nizozemskega novinarja je bil denimo van Basten šele na 4. mestu, za branilcem Barcelone Ronaldom Koemanom, Bergkampom in Stojčkovom, ki mu je pri zbiranju glasov morda škodovala tudi slabša javna podoba.