Na kocki sta evropska varnost in blaginja
EU proti 2023 Z rusko vojno proti Ukrajini se je stara celina znašla v novi geopolitični realnosti
Za EU se izteka leto velikih pretresov, strahov in negotovosti, povezanih z rusko vojno proti Ukrajini in vsemi njenimi posledicami. Uniji je vsaj navzven pri najpomembnejših temah uspelo obdržati enotnost, čeprav se pod površino skrivajo številna nesoglasja, tudi strateška. Češko predsedstvo sveta EU je v zadnjega pol leta moralo z veliko diplomatske spretnosti kovati kompromise pri temah, ki niso v načrtu rednega zakonodajnega dela, od prepovedi izdaje turističnih vizumov državljanom Rusije do sklenitve sage o cenovni kapici za plin v končnici predsedovanja. Najpomembnejša tema bo ostala energetika. Rusiji se ni obnesla strategija, s katero je poskušala spraviti Unijo na kolena z zapiranjem plinskih pip. Evropskim državam je uspelo napolniti skladišča in pozimi težav pri preskrbi ne pričakujejo.
K temu je pripomogla manjša poraba v EU. V Bruslju so sicer za cilj od avgusta do marca postavili za 15 odstotkov manjšo potrošnjo plina, a glede na gibanja do novembra težav pri izpolnjevanju cilja ne bo. Poraba se je namreč v primerjavi s prejšnjimi leti (povprečjem 2017–2021) zmanjšala za 20,1 odstotka. Švedsko predsedstvo, ki s 1. januarjem za pol leta prevzema vodenje sveta EU, bo moralo pogledovati že proti naslednji zimi. Brez ruskega plina bo težje napolniti skladišča. Države EU so v različnem položaju. V energetski mešanici Švedske, denimo, je naravnega plina kvečjemu en odstotek.
Z rusko vojno so se razkrile vse razsežnosti dolgoletne zablode nemške politike, ki je stavila na partnerstvo z Rusijo pri dobavah plina. Na Vzhodu so že dolgo opozarjali na tveganja takšne strategije. Tedanji poljski obrambni minister Radosław Sikorski je leta 2006 plinsko povezovanje Berlina in Moskve primerjal kar s paktom Ribbentrop-Molotov. Ne glede na aneksijo Krima in destabilizacijo vzhodne Ukrajine leta 2014 so se odločili za projekt Severni tok 2. Unija v novih okoliščinah zelenega prehoda ne vidi samo konca odvisnosti od fosilnih goriv, temveč tudi tehnološko priložnost.
Naložbe v zelene tehnologije
Industrijska politika bo vse bolj v ospredju pozornosti EU. To je povezano tako z višjimi cenami energije kot z ameriškim aktom o zmanjševanju inflacije (Ira) z orjaškimi subvencijami v zelene tehnologije. S tem je ogrožena konkurenčnost evropskega gospodarstva. Že tako dobavne poti postajajo negotove, Kitajska ima monopol nad številnimi redkimi kovinami. Za EU je Ira posebno kočljiva, ker daje prednost domačim podjetjem, sproži pa lahko selitev naložb v tehnologije prihodnosti čez Atlantik. Priprava odziva na potezo Washingtona bo ena od prvih nalog EU leta 2023.
Francija si želi nekakšen protiudarec, evropsko Iro. Vsekakor bodo prišli na mizo predlogi za obsežnejše naložbe v zelene tehnologije na obeh ravneh – nacionalni in evropski. Tudi na področju industrije je vse bolj očitna želja EU po strateški avtonomiji. To je bilo prej povezano predvsem z obrambno-varnostnim področjem, a se je z vojno v Ukrajini nedvoumno pokazala odvisnost Evrope od ameriškega dežnika. Z odločitvijo Finske in Švedske, da se pridružita Natu, se ne spreminja samo geografija zavezništva (z izjemo ruskega dela bo ves Baltik v Natu), temveč se kaže tudi nova moč čezatlantske naveze.
EU v prihodnjem letu čaka nadaljevanje politične, finančne in vojaške (tako z urjenjem enot kot s pošiljanjem orožja) podpore Ukrajini. Predvsem vodilni članici, Francija in Nemčija, sta bili doslej pri pomoči v orožju bolj zadržani, kot bi se lahko pričakovalo od njune vloge v Evropi. Unija je od začetka vojne sprejela že devet svežnjev sankcij proti Rusiji. Z njimi ne morejo ustaviti ruske agresije, se pa z vsakim dnem zvišuje njena cena za Moskvo. Sprejemanje sankcij so spremljala trenja, saj države poskušajo omejiti škodo za svoje gospodarstvo.
Izolirana Madžarska
Z odkrito prorusko držo je sankcijam nasprotovala le Madžarska. Na koncu je privolila v vsak sveženj. Budimpešti je tudi dolga leta uspevalo, da se je izogibala kazni za spodkopavanje temeljnih načel EU. Postopek po 7. členu je bil v slepi ulici. Premier Viktor Orbán je po splošni oceni letos z izsiljevanjem šel predaleč in ostal na koncu sam proti vsem, tudi Poljski (denimo s poskusom blokiranja pomoči Ukrajini). Čeprav se sprva ni zdelo verjetno, je bilo na koncu zamrznjenih 6,3 milijarde evrov kohezijskih sredstev za Madžarsko.
Več dinamike je bilo tudi na področju širitve. S koncem bolgarske blokade Skopja sta Albanija in Severna Makedonija lahko začeli pristopna pogajanja. Status kandidatke je dobila Bosna in Hercegovina. Na drugi strani se proruska Srbija odmika od evropske poti. Tudi Črna gora je v primežu notranjih trenj. Kosovu bo v prihodnjem zagotovljena vizumska liberalizacija. Premik se je zgodil s podelitvijo statusa kandidatke Moldaviji in Ukrajini. Doslej države iz vzhodnega partnerstva niso imele možnosti za članstvo. Kdaj in ali sploh je takšna perspektiva uresničljiva, je drugo vprašanje.
Na področju migracij se kaže nemoč EU, da bi vzpostavili celo
• Energetsko vprašanje bo za EU ostalo osrednja tema.
• Nadaljevanje politične, finančne in vojaške pomoči Ukrajini.
• Oživela širitvena politika še nima jasnega cilja.
Unija v novih okoliščinah zelenega prehoda ne vidi samo konca odvisnosti od fosilnih goriv, temveč tudi tehnološko priložnost. Industrijska politika bo vse bolj v ospredju pozornosti EU.