Majhni kolektivi, velike stvari
Male založbe Kljub spoprijemanju s številnimi ovirami se bralci potrudijo najti pot do njih
Le nekaj tednov po izteku 38., po obisku rekordnega (45.000) Slovenskega knjižnega sejma (SKS) v izvedbi nove ekipe na novi lokaciji je KUD Channel Zero na Metelkovi gostil Prvo poglavje, dvodnevni sejem, na katerem so se predstavile neodvisne knjižne in glasbene založbe. Katere in v kakšnem stanju so? »Male založbe niso le tiste, ki so majhne po obsegu (zaposlenih, knjižnih izdaj itd.), ampak predvsem tiste, katerih primarna orientacija ni ugajanje večinskim trendom in mnenjem, pač pa s knjižno produkcijo raziskujejo nove ideje, z njimi eksperimentirajo (tako na ravni vsebine kot forme) ter bogatijo širino in globino področja knjige,« je pojasnil Aleš Mendiževec, glavni urednik knjižnega dela založbe Maska. Poleg te so bile med sodelujočimi na Prvem poglavju še Črna skrinjica, Društvo humanistov Goriške ( Razpotja in November), Časopis za kritiko znanosti, KUD Police Dubove, LUD Šerpa, LUD Literatura, KUD AAC Zrakogled, Hyperion, Kulturni center Danilo Kiš, Zavod Trite (Pêro Sŕce), Klemen Košir, Layerjeva založba, Hiša poezije, Radio Študent (ZARŠ), /*cf., KID Animot, Acerbic in KUD Transformator.
Zaradi svoje nišnosti se male založbe, tako Mendiževec, neprestano spoprijemajo s finančnimi negotovostmi »in se ob dejstvu, da je slovenski knjižni trg izredno majhen oziroma praktično neobstoječ ter da je področje kritike tako ali drugače obubožano, težko prebijejo do luči javnosti«. V sejmih malih založb, ekonomsko samostojni in idejno avtonomni kritiki, medsebojnem sodelovanju in povezovanju malih založb vidi pomembne načine boja »za izravnavo teh nesorazmernih in nepoštenih pogojev« ter »strategije, ki bi jih morala država omogočati in podpreti, še bolj pa spremeniti pogoje v smeri odpiranja možnosti za vstop novih akterjev, kar je trenutno praktično nemogoče«. Tako ali drugače je male založbe treba izpostaviti in podpreti, je prepričan, »sicer bomo imeli poplavo knjig, v kateri ne bomo razločili ene knjige od druge – in zakaj bi jih potem sploh še brali?«
Druženje in izmenjava izkušenj
»Male založbe se spoprijemamo s številnimi ovirami na poti do bralcev, vendar so nam ti večkrat dokazali, da cenijo naše delo in so se pripravljeni potruditi, da pridejo do naših vsebin. Ena izmed težav je distribucija po knjigarnah, ker smo premajhni, da bi zanimali distributerje, brez pogodbe z njimi pa v večini knjigarn svojih revij ali knjig ne moremo prodajati, tako da nam preostanejo individualni dogovori z manjšimi knjigarnami. Zato je udeležba na sejmih ključno orodje promocije, vendar sejmi večinoma potekajo spomladi in v začetku poletja, preostanek leta pa smo nekako prepuščeni sami sebi. Ker ima vsaka od malih založb določen krog bralcev in podpornikov, z organizacijo takšnih dogodkov, kot je bil sejem na Metelkovi, lahko druga drugi pomagamo,« je poudarila Katja Pahor, predsednica Društva humanistov Goriške in urednica revije Razpotja.
Pri Razpotjih in Časopisu za kritiko znanosti so dobili zamisel o organizaciji alternativnega sejma v Ljubljani, ko so ob razpisu GZS za sodelovanje na Slovenskem knjižnem sejmu ugotovili, da je zanje zaradi »že tako visoke cene najema sejemskega prostora« in dodatnih stroškov nedosegljiv. »Hkrati je Dejan Koban iz Črne skrinjice začel oblikovati idejo o sejmih v klubu Channel Zero, ki bi potekali enkrat na mesec in s katerimi bi opozarjal na majhne kolektive, ki delajo velike stvari, a večkrat ostanejo neopaženi. Ideji smo združili in nastala je pobuda Prvo poglavje, ki je pokazala, da je mogoče z minimalnim finančnim vložkom, z združevanjem znanja, opreme, pa tudi poznanstev, organizirati skupnostni dogodek, na katerem je občinstvu predstavljeno naše delo in je hkrati odlična priložnost za druženje ter izmenjavo izkušenj.«
Dejan Koban je dodal, da so glavni razlogi za nastanek sejma Prvo poglavje trije: predstavitev malih založb, ki delujejo v državi, sčasoma pa tudi glasbene produkcije in manjših umetniških del, stroga poslovna (v dobiček usmerjena) naravnanost Slovenskega knjižnega sejma, kjer so cene najema stojnic (in zagotavljanja prodajalcev) zelo
Male založbe je treba tako ali drugače izpostaviti in podpreti, sicer bomo imeli poplavo knjig, v kateri ne bomo razločili ene knjige od druge – in zakaj bi jih potem sploh še brali?
visoke (»mize za okoli petsto evrov za slab teden sejma, majhne kioske za okoli pet tisočakov, velike razstavne prostore pa morajo najeti za okoli enajst tisočakov«), ter »želja med nami, malimi založniki, ustvariti posebno vez, da se bomo redno, petkrat, šestkrat na leto, videvali, se družili, pogovarjali, predvsem sproti razmišljali in sanjali o novih projektih. Morebiti se kdaj porodi tudi kakšno sodelovanje.«
Raznovrstnost knjižnega trga
Dejan Koban je prepričan, »da sta človeški, osebni stik in umirjen ambient nujna za sodelovanja. Da se ljudje ustavijo, si vzamejo čas za
Katja Pahor
ogled knjig, da nekaj spijejo, malo prigriznejo, se umaknejo v kot ali tvorijo krog in debatirajo med seboj«, kar v gneči SKS po njegovem mnenju ni mogoče. »Knjige niso kumarice v steklenih kozarcih ali vrečke čipsa. So popolnoma drugačno blago, ki zahteva in veli drugačne pristope tistega, ki ga proizvede, do tistega, ki to blago zapopade, ga pregleda, kupi in nato doma konzumira. Zato se mi je porodila ideja o sejmu kot dnevni sobi, majhnem, ličnem, predvsem pa takšnem, ki bo združeval male založbe, tako knjig kot glasbenih nosilcev, vseh tistih, ki si iz ekonomskih razlogov ne morejo ali iz moralnih nočejo privoščiti udeležbe na SKS. «
Prvo poglavje so zasnovali kot redne dogodke, ki se vrstijo vse leto. »V prihodnje bi si želela več
Drugo edicijo
Prvega poglavja so napovedali za februar.
obiska, vendar sem po drugi strani zadovoljna z izkupičkom – skoraj vsak, ki je prišel na sejem, nas je podprl z nakupom, prepričana pa sem, da bomo naslednjič imeli večjo prepoznavnost in s tem boljši obisk,« je povedala Katja Pahor. »Mislim, da smo dokazali predvsem to, da organizacija knjižnih sejmov lahko poteka v sproščenem ozračju in skupnostnem duhu, ob medsebojni podpori namesto individualizacije, kar je v teh časih dragoceno. Vse založbe, ki so sodelovale na sejmu (pa tiste, ki se ga tokrat niso mogle udeležiti), so z navdušenjem sprejele idejo, zato upam, da bomo še razširili nabor založb. Pomembno se mi zdi, da dvigamo zavest o tem, kako raznovrsten je knjižni trg pri nas, in pokažemo na kakovost programov malih založb.«
Tudi Dejan Koban je bil zadovoljen z odzivom udeležencev. Naslednji sejem je napovedal za februar, ko bodo povabili »še tiste knjižne založbe, ki smo jih tokrat pozabili, in veliko malih, neodvisnih glasbenih založb, ter umetnice in umetnike, ki delujejo na Metelkovi ali so z njo tako ali drugače povezani«; spomladi se bo razširil in preselil na zrak. Kot je napovedal, bodo sejem okrepili ter razširili z umetnicami in umetniki ter uvedli več programa, predvsem pa si prizadevali, »da bo prijazen do obiskovalk in obiskovalcev, da prodajalke in prodajalci na njem ne bodo tempirane bombe živčnosti, ampak prijazni prijatelji, ki s tabo spijejo kavo ali čaj ter se na kratko pogovorijo, predvsem pa svetujejo o knjigah«.
Pomembno se mi zdi, da dvigamo zavest o tem, kako raznovrsten je knjižni trg pri nas, in pokažemo na kakovost programov malih založb.