Vesel božič in sproščene praznike

Zgodba o dečku, rojenem begunskim staršem na begu pred genocidno tiranijo, v katerega je položeno upanje v preobrazbo sveta, v resnici ostaja pomembna tako za verne kot neverne.

red leti smo imeli jogurte, na katerih je s stiliziranih grških samostanov izginil križ, nato polemiko okoli protikrščanske prakse pisanja božiča z malo začetnico (čeprav so takšen boljševističen zapis uvedle že slovnice v času rajnke Avstrije) pa afero Štromajer, ko je nekdanji državni sekretar v ironičnem božičnem voščilu navedel pohujšljiv citat iz znamenite ameriške komedije (v kateri je, mimogrede, nastopil sam Donald Trump). In letos? Odgovor k sreči poznajo le najbolj zaneseni uporabniki družbenih omrežij. Letos smo imeli polemike o čokoladnih Miklavžih v slovenskih trgovinah, ki so imeli preveč izrazito pravoslavne poteze – bili so »srbski« in ne »slovenski« Miklavži, smo slišali – in zgražanje nad odločitvijo trgovske mreže Lidl, ki je slovenskim strankam voščila »sproščene praznike«, medtem ko je Hrvatom zaželela »sretan Božić«.

Ta zadnja polemika je zadobila prvovrstne politične razsežnosti. Oglasil se je poslanec SDS Branko Grims, nekdanji svetovalec za odnose z javnostjo na ministrstvu za kulturo pa je izrazil optimizem, da bo sveta vojna proti multinacionalki vendarle uspela, saj so tokrat šli predaleč: »Žalitev do lokalne kulture in običajev je prevelika.«

Ne vem, ali je Lidl že pojasnil, da akcija, ki jo s svojim voščilom reklamira na Hrvaškem, v resnici traja le do božiča, v Sloveniji pa so jo podaljšali v pobožično obdobje. Navsezadnje je to lahko ugotovil vsakdo, ki je pobliže primerjal letaka. A ne glede na svojo banalnost – ali pa ravno zaradi nje – je anekdota iz tradicionalnega predbožičnega kulturnega boja simptomatična.

Kajti to, da so v promocijskih voščilih multinacionalke za slovenski trg prazniki izgubili verski predznak, morda res ni le posledica drugačne časovnice nakupovalne akcije v sosednjih državah. Mogoče je odraz različne kulturne senzibilnosti kupcev. Nemara so pri Lidlu ugotovili, da ima povprečen slovenski kupec – tisti, ki živi v večjih središčih z višjo kupno močjo – raje, da se mu vošči za nevtralne »praznike«, brez pridevnika, ki bi spominjal na njihov religiozni izvor. Če je tako, potem gre natanko za nasprotno, kot meni piarovec nekdanjega ministra Simonitija – za prilagoditev »lokalni kulturi in običajem«. Natančneje, njeni vse večji sekulariziranosti. In vse večji antipatiji do krščanske dediščine.

Leta 1986 je bilo voščilo predsednika SZDL Jožeta Smoleta, ki je delovnemu ljudstvu zaželel vesel božič, eden od

Pznakov politične odjuge. V naslednjem desetletju so Slovenci z navdušenjem nazaj sprejeli božič in druge nedolžne zunanje oblike (da ne rečem ostaline) krščanske pobožnosti. Velikonočna šunka in božična potica sta znova našli mesto na mizah številnih nevernih družin in tudi polnočnice, žegnanja in miklavževanja so postala del praznične rutine. Prav tako ni bilo kakšnega množičnega odpora proti odločitvi, da smo sredi avgusta s praznikom Marijinega vnebovzetja dobili nov dela prost dan. Vse to je bilo sprejeto v paketu s potrošništvom po zahodnoevropskem vzoru.

In zdaj so nekatere simbolne ostaline tega potrošništva – spet po zahodnem vzoru – začele postajati odvečne. Če celo v ZDA politično korektne korporacije voščila »Merry

Christmas« nadomeščajo z nevtralnim »Happy Holidays«, zakaj bi v Sloveniji neverni vztrajali pri zunanji spoštljivosti do religiozne tradicije, do katere ne čutijo več nobene navezanosti? Morda se je trgovska mreža le prilagodila novi družbeni klimi, ki se začenja odvračati celo od tiste brezvsebinske potrošniške religioznosti, ki jo je zahodna Evropa med hladno vojno sprejela kot neproblematičen zunanji odraz svoje identitete.

A če je tako, bi se lahko vprašali, ali se je v Sloveniji v treh desetletjih, ki nas ločijo od vnovičnega sprejemanja zunanjih manifestacij pripadnosti krščanski tradiciji, nemara zgodilo kaj takega, kar je – ne glede na kulturnobojne trende, ki jih uvažamo z Zahoda – zmanjšalo privlačnost te tradicije.

Ravno v adventnih dneh, ko so nekateri visoki predstavniki politične desnice – kot dobri kristjani – viseli na internetu in se zgražali nad tem, da je čokoladna igurica grškega škofa Nikolaja prikazana v preveč pravoslavnih oblačilih, so slovensko Cerkev pretresli novi škandali. Od spolnih nadlegovanj, ki jih je domnevno zagrešil eden najuglednejših klerikov, pa do novic, da bo Vatikan deset let po aferi z mariborsko nadškoijo uvedel inančno preiskavo še nad ljubljansko nadškoijo – najmanj, kar lahko rečemo, je, da se ne zdi, da bi bila Cerkev na Slovenskem posebno učinkovit branik pred »moralno degradacijo sodobne družbe«, temveč deli iste pregrehe, ki zaznamujejo preostale sfere (post)tranzicijske Slovenije.

Tudi zato je kulturni boj, usmerjen v obrambo najbolj plehkih odrazov navezanosti na krščansko izročilo, tako groteskno jalov. Kot da bi bilo vse, kar lahko tisočletja krščanske dediščine ponudijo sodobnemu srednjeevropskemu človeku, nalepka »božič!« na reklamni akciji trgovske mreže in požegnana velikonočna šunka, s katero dokazujemo, da smo drugačni od prišlekov iz muslimanskih okolij.

A tako kot je afera s spolnimi nadlegovanji, ki te tedne pretresa slovensko Cerkev, povsem analogna z afero, ki je pred meseci pretresla ljubljansko kulturno srenjo, tako so kulturni bojevniki, ki se borijo za križce na jogurtih in »vesel božič« na reklamnih letakih, nadvse podobni tistim, ki hočejo iz javne sfere na vsak način izgnati še zadnje opomnike na krščansko izročilo.

Če verske praznike zreduciramo na basanje s hrano in pozabimo na njihovo globlje sporočilo, je povsem vseeno, če »sproščenim praznikom« dodamo še pridevnik »božični« ali pa ga izpustimo. A zgodba o dečku, rojenem begunskim staršem na begu pred genocidno tiranijo, v katerega je položeno upanje v preobrazbo sveta, v resnici ostaja pomembna tako za verne kot neverne. Šele v spominu nanjo nas lahko voščilo »vesel božič« znova privabi v bližino tiste topline, ki nam je zgolj »sproščeni prazniki« ne morejo ponuditi.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva. in katastrofalno zakuhala oziroma prismodila pandemija, od nikogar poklicana force majeure, ki bo sčasoma sicer izzvenela in nekoč dokončno minila, nekatere posledice pa bodo, kot je mogoče pričakovati, ostale za zmeraj, nikakor ni prijetna. Bomo v novi normalnosti, ki se bo vzpostavila v popandemičnem času, slovenski kupci res tako rekoč za zmeraj obsojeni na cenovno slabše dostopne knjižne dobrote? Ne bom zapisal kaj preveč dokončnega, počakal bom na podatke o letošnjem letu, ki jih bo enkrat prihodnje leto objavil statistični urad, med njimi bosta tudi uradna podatka o povprečni ceni slovenske knjige in višini povprečne plače.

Spominjam pa se, da je bila pred štirimi leti povprečna cena človekove najboljše prijateljice že blizu enaindvajsetih evrov, kar je na primer drugačna številka, kot sem jo zasledil prejšnji teden o letošnji povprečni ceni knjige v italijanskih knjigarnah. Uganili boste z lahkoto, precej nižja od slovenske je, pristala je pod petnajstimi evri. Ne, ne bom se več razgledoval naokrog, ne bom se spraševal, kje se končajo dejstva in kje začne ideologija, raje pomislim na to, da bomo zmeraj, pa naj bodo časi še tako obupni ali dobri, potrebovali pripovedovalce zgodb, pa čeprav jim danes pravimo dobavitelji vsebin. Hoteli jih bomo v katerem koli formatu, dostavljene na kateri koli način, od Trubarjevih tihotapskih sodov se je precej spremenilo, a pohlep po zgodbah je še vedno tu in na srečo knjižnih založnikov, varuhov morda najbolj prestižnega simbola zahodne civilizacije, knjige, bo tako najbrž tudi ostalo.

Knjižni založniki v letih vzpona digitalnega niso bili enake volje kot glasbeni založniki, ki so se novostim uspešno predali, elektronske knjige, o katerih so prerokovali, da bodo pometle s tiskanimi, so trenutno le eden od manj pomembnih segmentov programov založb, zato si mislim, da jim tudi zdajšnja kriza ne bo pretirano zavdala. Naklonjenost branju gre onkraj delitve potrošniškega obnašanja na utilitarno in hedonistično, še posebej v podalpskih krajih se zdi, da knjiga še lahko vztraja kot kulturni artefakt, ki ni nikdar in povsem tudi tržno blago.