Nemčija v iskanju same sebe

Nova strategija Pred vlado kanclerja Olafa Scholza je zahtevno obdobje redeiniranja zunanje in strateške politike

Ko je dolgoletna kanclerka Angel Merkel decembra lani predala ključe kanclerske palače nasledniku Olafu Scholzu, je bilo mogoče slutiti, da bo njen odhod tudi simbolno zaznamoval konec neke ere. Ere, v kateri je Nemčija zunanjepolitično bolj ali manj spretno krmarila med velesilami in njihovimi interesi. Pri tem je vselej upoštevala svoje gospodarske interese. Nemška politika je pod kanclerko pa tudi pod njenimi predhodniki stavila na pragmatizem, kompromise in sodelovanje z vsemi stranmi.

Ko je nekdanji ameriški predsednik Donald Trump zahteval, naj se v trgovinski vojni s Kitajsko Nemčija postavi na ameriško stran, so v Berlinu to gladko zavrnili. Podobno je bilo pri gradnji plinovoda Severni tok 2. Poceni ruski plin in dostop do kitajskega trga za domačo avtomobilsko in strojno industrijo sta (bila) preveč pomembna.

Današnje nemško nelagodje, ki se kaže v previdnih odzivih na spremenjene okoliščine, je razumljivo. Država je ustvarila blaginjo v razmerah konca zgodovine, kot ga je preveč optimistično napovedal Francis Fukuyama. Potem pa so se z gospodarskim vzponom nedemokratične Kitajske in militarizacijo ruskih imperialnih teženj z okupacijo delov sosednjih držav sanje o skupnih pravilih igre in stapljanju vzhoda z zahodom razblinile. V Berlinu sta zavladali zmeda in negotovost. V tem novem starem svetu se niso znašli. Mučno je bilo spremljati odzive nemške vlade februarja ob pripravah Rusije, da bo napadla Ukrajino. Ko je ves zahodni svet spoznal, ZDA pa so s pomočjo usposobljene obveščevalne mreže opozorile, da je ruski napad vprašanje dni in ne tednov, so se v nemški vladi prerekali o tem, ali lahko v Ukrajino pošljejo še kaj več kot nekaj zaščitnih čelad.

Omajani ugled

Nemčija si je z omahovanjem pri pomoči Ukrajini omajala ugled med zavezniki, še posebej v vzhodni Evropi. Kritike so upravičeno prihajale z vseh strani. Šele ko je realnost kot valjar povozila kanclersko palačo, je kancler Scholz napovedal strateški obrat, ki do danes v praksi ni povsem zaživel. »Nova vloga Nemčije bo zahtevala nov način strateškega razmišljanja in nacionalno varnostno strategijo, ki jo bo moja vlada sprejela čez nekaj mesecev in bo odsevala ta dejstva,« je kancler Scholz zapisal v nedavno objavljenem daljšem prispevku za revijo Foreign Policy. Čeprav je nemški parlament za investicije v zanemarjeno vojsko spremenil celotno ustavo, država tudi v prihodnjih nekaj letih ne bo izpolnila zaveze Natu o dvoodstotnem deležu bruto domačega proizvoda za inanciranje obrambe.

Zato ne preseneča, da marsikdo dviga obrvi, ne samo v tujini, ampak tudi doma. Predsednik inštituta za ekonomske raziskave Ifo Clemens Fuest je nedavno opozoril, da v Nemčiji vlada pretirano samozadovoljstvo in prepričanje, da v Nemčiji ves svet vidi zgledno državo. Ankete inštituta Friedricha Naumanna so na primer pokazale, da Američani Nemčijo še vedno vidijo kot zanesljivo partnerico, država pa uživa velik ugled, ko gre za tehnološke prednosti in na primer brezplačno šolstvo ter boj proti podnebnim spremembam. Hkrati so raziskovalci zaznali vse jasneje izražena pričakovanja, da bo Nemčija v svetu prevzela aktivnejšo vlogo. Vse pogosteje je na račun te države slišati očitek, da je prosperirala v globalnem sistemu, za katerega delovanje in preživetje ni prispevala nič ali ne dovolj. Če želite, nemška politika si ni hotela umazati rok ter je to prepustila ZDA in Veliki Britaniji.

Kancler Scholz je obljubil, da bo nemška vojska po novem najbolje opremljena v Evropi. Za to je njegova vlada zagotovila izredni vojaški proračun v višini 100 milijard evrov, ki jih bo porabila za nakupe sodobnih lovskih letal, transportnih helikopterjev in druge opreme. Investicije so več kot nujne. Prav te dni je v vojski izbruhnil še en škandal. Od 18 tankov vrste puma, ki so jih pred kratkim nadgradili s pomočjo domače orožarske industrije, se jih je na zadnji nekajdnevni vaji, reci in piši, pokvarilo vseh 18. Zadeva je še posebej sporna, saj bi tanki morali od januarja biti del Natovih enot za hitro posredovanje. Ministrica za obrambo Christine Lambrecht je odpovedala nadaljnje nakupe, pume pa bodo v Natu nadomestili pol stoletja stari tanki marder.

Ministrica je tarča ostrih kritik zaradi slabe opremljenosti in pripravljenosti nemške vojske ter zaradi težav z najnovejšimi dobavami. Vendar bi ji težko pripisali odgovornost za slabo stanje vojske, ki je posledica dolgoletnega varčevanja. Spomnimo: Nemčijo je k spoštovanju zavez Natu pozival že nekdanji ameriški predsednik Barack Obama. Hkrati je anketa, ki so jo opravili letos poleti, pokazala, da si večina Nemcev kljub ruski invaziji ne želi izrazitejše vloge svoje države v svetu. Kancler Scholz je napovedal novo zunanjepolitično strategijo, prebivalstvo pa očitno še ni ponotranjilo zunanjih kritik Nemčije ter jih prevedlo v potrebo po prevzemanju večje odgovornosti za razmere po svetu. Večina

Nemcev je prepričanih, da je za državo najbolje, če previdno slalomira med velesilami in po tiho poskrbi za svoje (gospodarske) interese. Vprašanje seveda je, ali si Nemčija to še lahko privošči.

Zunanjepolitično in vojaško področje še zdaleč nista edini točki, na katerih se svetovno javno mnenje spreminja. Nemčija si nabira črne pike na področju, na katerem je zastavila skoraj vse – energetiki. Z energetsko politiko so zelo nezadovoljni tako doma kot po svetu. Ekonomist Fuest je opozoril, da Nemčiji grozi, da bo postala »država premoga«. Danes, ko so se porušili njeni ruski načrti, je ena od najbolj energetsko umazanih držav v Evropi. »Trideset let smo potrebovali, da smo z obnovljivimi viri pokrili 15 odstotkov energetskih potreb,« je Fuest dejal za Süddeutsche Zeitung in s tem neposredno povedal, da je malo možnosti za to, da bi Nemčija izpolnila načrte o izstopu iz premoga do leta 2035, celo do 2030. Država potrebuje novo energetsko strategijo, v kateri bo več odpiranja kot zapiranja, je dejal.

Ta teden so zaradi energetske krize v največjem nemškem plinskem podjetju Uniper potrdili podržavljenje. Reševanje Uniperja bo stalo državo več kot 50 milijard evrov. V časniku Die Zeit so zapisali, da je Uniper simbol vsega, kar je bilo narobe v nemški energetiki. Zaradi velike odvisnosti od ruskega plina, na katerem je slonelo tudi zapiranje jedrskih in elektrarn na premog, je bila država prisiljena odpreti že zaprte termoelektrarne ter zgraditi terminale za prečrpavanje utekočinjenega plina. Kljub temu v Berlinu vztrajajo, da bodo do leta 2030 80 odstotkov potreb po električni energiji zagotavljali z obnovljivimi viri energije. Trenutno se delež giblje okoli 40 odstotkov, svet pa pozorno spremlja, ali bo Nemčiji uspelo ali se bo njena strategija pokazala za drag in fatalen eksperiment.

Narejeno v Nemčiji

Če kje, je doslej Nemčija tehnološko na marsikaterem področju zasedala svetovni vrh, a tudi tu je doživela nekaj udarcev. Po izbruhu afere dieselgate, ki je bila v marsičem posledica (politično) zgrešene stave na določeno pogonsko tehnologijo, je celotna avtomobilska industrija napovedala tehnološki preporod in začela vlagati v razvoj električnih vozil. VW, Audi, BMW ..., vsi nemški velikani so drug za drugim napovedali ukinitev izdelave vozil s klasičnim motorjem. Toda po komaj nekaj letih

Nemčija bo morala spremeniti razvojno strategijo od zunanje do energetske politike in industrije.

zagona, ki ga je znova močno spodbujal Berlin s subvencijsko politiko, se na obzorju že kažejo črni oblaki. Prihodnje leto naj bi zaradi zmanjšanja subvencije za polovico namesto več kot 700.000 prodali manj kot 500.000 električnih vozil, leta 2024 celo manj kot 400.000. To ogroža tudi ambiciozne cilje Nemčije o 15 milijonih registriranih električnih vozil do leta 2030. Kot da se iz zgodovine subvencioniranja dizelskega motorja ne bi ničesar naučili.

Še več, ne le da nemškim avtomobilskim proizvajalcem kaže slabo doma, z velikimi težavami se spoprijemajo na največjem trgu – kitajskem. V časniku Handelsblat so pred kratkim poročali o veliki cenovni in tehnološki konkurenci, na katero so naleteli nemški proizvajalci električnih vozil. Od 3,6 milijona električnih vozil, kolikor so jih v prvih devetih mesecih letos kupili Kitajci, je bilo zgolj 150.000 nemške izdelave. Nemška električna vozila so tako tehnološko kot cenovno nekonkurenčna, so opozorili poznavalci. Kitajski kupci so pripravljeni za nemška vozila s klasičnim motorjem plačati visoko premijo na račun blagovne znamke, pri električnih vozilih pa tega niso pripravljeni. Če je prihodnost v električnih vozilih, se nemški avtomobilski industriji obetajo črni časi. In to ne le pri »cenejših« električnih avtomobilih, ampak tudi v premijskem razredu, v katerem so se pojavili novi, cenovno in tehnološko zelo konkurenčni kitajski proizvajalci. Besedna zveza »narejeno v Nemčiji« je tako na veliki preizkušnji.

Leto izzivov

Za vlado Olafa Scholza je prvih 365 dni in ocena, da je bilo leto polno izzivov, bi bila premil izraz za vse turbulence, ki jih je doživela koalicija. Vojna v Ukrajini, energetska kriza, desetodstotna inlacija, grozeča trgovinska vojna z ZDA in grozeč spopad s Kitajsko, nesoglasja z evropskimi partnerji pri subvencioniranju visokih cen energentov, opazno pomanjkanje kadra v zdravstvu ter vzgoji in izobraževanju, nesoglasja v koaliciji zaradi jedrskih elektrarn in še bi lahko naštevali. Kamorkoli se Scholz obrne, mu v rokah eksplodira bomba. Četudi je vladi uspelo preprečiti pomanjkanje energentov to zimo, prebivalcem in podjetjem pa subvencionirati visoke cene energentov, prebivalci z delom vlade niso zadovoljni. Zadnje ankete so pokazale, da je s kanclerjevim delom zadovoljnih le okoli 27 odstotkov Nemcev in da jih kar okoli polovica meni, da je bila nekdanja kanclerka odločnejša.

Vzroki za to so jasni. V vladi so redkokatero odločitev sprejeli, ne da bi se pred tem med koalicijskimi partnerji vnela javna vojna. Kar je včeraj rekel minister iz vrst Zelenih, je danes zanikal minister iz vrst liberalne FDP in obratno. Kancler Scholz je pri tem spopadu molčal, dokler je bilo mogoče. Odločitve, ki jih je morala in jih bo še morala sprejeti aktualna vlada, so pogosto tektonske. Nemčija se bo morala de facto iznajti na novo. Pravila, ki so veljala pod kanclerko, danes ne veljajo več. Vprašanje za milijon dolarjev, kot se rado reče, je, kakšen bo ta novi svet, ki nastaja.

Kancler Scholz, ki je napovedal novo nemško varnostno in strateško politiko, je še vedno optimističen in prepričan, da ni razlogov za to, da bi sorazmerno dolgo obdobje miru, ki smo ga živeli od konca druge svetovne vojne, bilo zgodovinska izjema. Že res, da se zgodovina ni končala in da plujemo v multipolarni svet, a hkrati se moramo, kot je zapisal, »upreti skušnjavi, da bi svet znova razdelili na dva bloka«. Za to bo treba razviti nove pristope k zunanji politiki in varnosti, kar ima v mislih, ko govori o »Zeitenwende« (obrat v času). Kancler Scholz pravi, da bo treba ustvariti nova partnerstva, pragmatično in brez ideoloških plašnic.

Z okornim odzivanjem na ruski napad na Ukrajino si je država skrhala ugled.

Kancler Scholz bo moral voditi državo drugače, kot jo je vodila njegova predhodnica Angela Merkel.

Kakšna je ta »nova pragmatična zunanja politika brez ideoloških plašnic«, lahko opazujemo v zadnjih mesecih, ko kancler ter njegove ministrice in ministri po vsem svetu iščejo energetske in trgovinske partnerje. Prvi vtis je, da ta politika ni nič drugačna, kot je bila pod dosedanjimi kanclerji. Ko so nemški nogometaši na eni od tekem svetovnega prvenstva v Katarju protestirali tako, da so si z roko pokrili usta, je minister za gospodarstvo in podnebno politiko Robert Habeck s to državo podpisoval sporazum o dobavi utekočinjenega plina v prihodnjih letih. In medtem ko minister Habeck snuje novo ekonomsko strategijo do Kitajske, ki predvideva zmanjšanje nemške odvisnosti, je kancler Scholz na obisku v Pekingu iskal zaveznika pri krotenju ruskega diktatorja Vladimirja Putina in dosegel prodajo manjšinskega deleža v enem od terminalov hamburškega pristanišča kitajskemu podjetju Cosco.

Če parafraziramo znani rek, bi lahko rekli, da v Nemčiji ni nič novega. To bi lahko v prihodnjih letih škodilo državi tako znotraj kot zunaj meja. Ob dejstvu, da na ministrstvu za gospodarstvo do leta 2027 pričakujejo kitajski napad na Tajvan, bi se morala nemška politika bistveno hitreje strateško redeinirati. Ker tudi prihodnje leto zaradi nadaljevanja vojne v Ukrajini in potencialnih novih front na ruskih mejah ne bo nič manj krizno, kot je bilo minulo, bo imel kancler Scholz veliko priložnosti za povrnitev omajanega ugleda Nemčije doma in po svetu. Le upamo lahko, da ima okoli sebe boljše svetovalce, kot jih je imela kanclerka Angela Merkel.