Slovenske uspešnice polnijo lestvice najbolj branih knjig

Branje je pobeg in nasprotno od pobega; je način, kako priti v stik z realnostjo po dnevu, polnem fantaziranja, in je način, kako stopiti v domišljijski svet nekoga drugega po dnevu, ki je poln realnosti, je zapisala moja ljuba pisateljica in scenaristka Nora Ephron. A ker vendarle menim, da ne obstaja samo Slovenija, da bomo manjši od makovega zrna, če ne bomo znali pogledati v svet, da brez horizonta ni popolne slike, še nekaj mojih »tujih« predlogov za branje ob koncu leta, domačih knjig smo v tem članku omenili že kar nekaj. Knjiga je odlično darilo in navsezadnje jo je tudi najlažje zaviti. Torej, ne bodo vas razočarale:

DOUGLAS STUART

Mladinska knjiga, prevedla Jerca Kos

Knjižni prvenec škotskega pisatelja, dobitnik Bookerjeve nagrade.

TANA FRENCH

Goga, prevedla Maja Novak Ena najboljših sodobnih avtoric kriminalk, končno v slovenskem jeziku.

OLIVER SACKS

Cankarjeva založba, prevedla Breda Biščak Najslavnejši nevrolog na ekskurziji po mehiški zvezni državi Oaxaci, kjer proučuje praprotnice, čokolado in vse, po čemer dobro haluciniramo.

LANA BASTAŠIĆ

Sanje, prevedla Dijana Matković Mlada bosanska pisateljica v prvencu opisuje potovanje dveh prijateljic. O čem sanja in premišljuje generacija, ki se je rodila in odraščala med vojno v Bosni?

SALLY ROONEY

Sanje, prevedla Vesna Velkovrh Bukilica

Nekateri pravijo, da je to najboljša knjiga irske literarne zvezde, ki velja tudi za glas milenijske generacije. V središču zgodbe sta, tako kot vedno pri njej, prijateljstvo in ljubezen, tokrat pa še erotika.

Pismenost je bila v zgodovini vedno povezana z revolucijami, saj so ponavadi vzplamtele prav v trenutku, ko je postala pismena več kot polovica prebivalstva, kar se je zgodilo v Angliji v 17. stoletju, v Franciji konec 18. in v Rusiji na začetku 20. stoletja. Tako da so knjige, kot je trdil Brecht, res orožje.

Rada imam zgodbe o zgodovini knjige, saj govorijo o nastanku človeštva, o nastanku človeka, njegovih idej in čustev – ni čudno, da najstarejša poezija, recimo Visoka pesem, govori prav o ljubezni in vse metafore, misli, hrepenenja, ki so ohranjeni v njej, še vedno držijo.

In že na začetku članka nekaj predlogov za branje, če vas zanimajo te teme. Martin Puchner: Napisani svet (UMco, prevedla Špela Vodopivec), Frank Furedi: Moč branja (UMco, prevedel Sandi Kodrič), Jean-Claude Carriere in Umberto Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig (Cankarjeva založba, prevedel Jaroslav Skrušny). V zadnji na primer Eco ugotavlja, da se je moderni roman v Angliji rodil zaradi nečesa tako banalnega, a v tistem času ključnega, kot je sveča. Romane so takrat, tako kot danes, brale predvsem ženske – tiste iz višjega stanu, ker so imele čas, pa tudi žene mornarjev in trgovcev, saj so bili njihovi možje veliko zdoma in so lahko živele svobodneje od tistih, katerih možje so bili doma in so jih nadzorovali; nekoč so namreč verjeli, da knjige škodijo ženskim možganom. A najbolj strastne bralke, ki so ob romanih sanjale, da bodo nekoč imele lepše življenje in da bodo srečale moškega, ki jih bo ljubil in potegnil iz bede, so bile služkinje. Te so imele čas brati samo ponoči, kar pa so si lahko privoščile šele, ko so imele sveče, s katerimi so osvetljevale svoje knjižne prijateljice.

Domače na lestvicah

Vrnimo se v sedanjost. Če je pandemija ohromila dogajanje v kulturi in so se morali gledalci počasi navaditi, da so spet napolnili gledališke, koncertne in ilmske dvorane ter začeli obiskovati galerije in muzeje, je založništvu v tem obdobju šlo precej dobro. Kot kažejo statistike iz tujine, se je število prodanih knjig med pandemijo in tudi po njej precej povečalo. Kaj pa pri nas, sprašujem Sama Ruglja, direktorja založbe UMco, ki pravi, da je leta 2020 z zaprtjem knjigarn in knjižnic knjiga tudi pri nas dobila neki nov, že dolgo neviden zalet. »Ta je trajal približno dve leti, do letošnjega poletja, k temu pa so pripomogli tudi boni, ki smo jih lahko unovčili tudi za knjige. Letos jeseni, kljub nekaterim takojšnjim uspešnicam, založniki že poročajo o stagnaciji, seveda pa so pred nami praznični tedni, ki so za prodajo knjig najpomembnejši.«

Prav tako se je v zadnjih nekaj letih povečalo zanimanje za domače avtorje, ki kraljujejo na lestvicah najbolj branih knjig. Samo Rugelj meni, da to ni nov pojav in da se je trend zanimanja za knjige domačih avtorjev kuhal že od Vojnovićevih Čefurjev leta 2008 naprej. »Potem so tu Cavazzova biograija Vesne Milek, Jančarjev roman To noč sem jo videl, knjigi Delaj, teci, živi in Ultrablues, kjer sem bil (so)avtor, sledili so še novi romani Vojnovića in Jančarja, Golobove biograije in kriminalke, igralske biograije Petre Pogorevc, odmevne knjige Aljoše Bagole, Mihe Šaleharja, Boštjana Videmška in tudi vaša lanska Kaj hoče ženska?. « Zdi se mu, da se je na lestvici najbolje prodajanih knjig v zadnjem času zgodilo predvsem to, da so se na njej pojavile vsebinsko zelo različne knjige, od leposlovnih romanov, prek žanra, do hibridnih izpovednih knjig in knjig za osebnostno rast. Na oktobrski prodajni lestvici je bilo prvih osem knjig domačega izvora, na novembrski je bilo takih sedem. To je res fenomenalno, ugotavlja Rugelj. Razlog? »Mislim, da se po obdobju, ko smo se Slovenci z izbiro branja ozirali v svet, končno vzpostavlja (bolj) normalno stanje, ko nas, kot marsikje drugje, bolj zanimajo knjige, ki so vzniknile na naši zemlji.«

Pisatelj spletni vplivnež

Pisatelj je od nekdaj bil nekdo, ki ima rad samoto in mir, ki rad sedi v svoji sobi in piše. Danes pa mora, če želi, da se njegove knjige uspešno prodajajo, postati tudi samopromotor in spletni vplivnež, propagirati mora svoja dela na družabnih omrežjih, imeti mora veliko sledilcev, odkriti mora nišo, na primer samopomoč, humor …, s katero privabi množice. Ali je danes to edini način za uspeh neke knjige? Imam vtis, da je v tujini ta trend že malce potihnil, pri nas pa je v vzponu. A vendar, še tako opevana knjiga na družabnih omrežjih se bo na lestvici obdržala le dva, tri mesece, če res ni dobra, bo kmalu poniknila. »Pri nekaterih knjigah, denimo Življenju v sivi coni Davida Zupančiča, je avtorjeva navzočnost na instagramu iz knjige v nekaj dneh naredila veliko uspešnico, je pa uspeh tega dela temeljil tudi na prejšnjih prevodih približno iste tematike, kot so bili knjigi Adama Kaya in humorno medicinska Čudovito črevesje, « meni Rugelj. Po drugi strani, dodaja, nekateri avtorji, denimo Goran Vojnović, Drago Jančar in Tadej Golob, na spletu sploh niso dejavni, pa so njihove knjige vseeno odmevne in dobro prodajane. Ti imajo dovolj močno minulo delo in »blagovno znamko«, da ljudi preprosto zanima vsaka njihova nova knjiga. Seveda je v tem primeru še kako pomembno delo založbe, da poskrbi za ustrezno promocijo knjige, njen plasma, dostopnost itn. To pa so vse elementi, ki krepijo slovensko založništvo in ga modernizirajo tudi s sodobnimi poslovnimi praksami.

Če pisatelj veliko časa namenja samopromociji na družabnih omrežjih, če razmišlja tržno in se mu zdi, da bo njegova samoizpoved prepričala več ljudi, se človek vpraša, ali bodo samoizpovedne in newageevske knjige v prihodnosti pregnale romane z lestvic najbolj branih. »Če sem malo provokativen, lahko rečem, da so jih že. Če pa sem realističen, mislim, da bodo različne slovenske knjižne zvrsti nemoteno in uspešno soobstajale, saj se zaradi različnega bralstva ne izključujejo. Na začetku prihodnjega leta denimo izide drugi del Lainščkove trilogije, roman Petelinje jajce, ki bo gotovo nagovoril njegovo stalno bralstvo. Spomladi izide nov roman Vesne Milek, ki ga prav tako nedvomno čaka prijazna usoda. Po drugi strani pa so slovenski založniki ugotovili, kaj je bralcem in kupcem všeč, tako da bodo gotovo zajahali ta val izpovednih knjig z novimi in dosedanjimi avtorji. Vsekakor se bo slovenska knjiga na področju biograij in seveda osebnostne rasti še razvijala, saj je ta segment pri Slovencih močno zastopan že s knjigo Življenje je tvoje Louise L. Hay, ki se pri nas prodaja že tri desetletja, kar je nesporen svetovni fenomen.«

Zakaj Slovenci kupijo tako malo knjig?

Bistveno vprašanje pa je, kaj narediti, da bodo Slovenci kupili več knjig, kajti

Samo Rugelj

glede tega smo še vedno na repu evropske lestvice. Ali uspešni domači pisatelji morda pomenijo tudi večje zanimanje med tistimi, ki ponavadi ne berejo knjig? Samo Rugelj meni, da uspešni slovenski avtorji nedvomno pritegnejo nove bralce – Življenje v sivi coni, ki nagovarja mlajše občinstvo, je lep zgled.

Ima kot izkušen založnik kakšen predlog, kako bi se zanimanje Slovencev za knjige povečalo? »Če želimo ohraniti knjižno kulturo ali jo dvigniti na višjo raven – priznati si moramo, da v zadnjih petnajstih letih opažamo velik upad – moramo skozi javne mehanizme občutna sredstva vložiti v knjižno infrastrukturo, torej knjigarne, ki jih je treba, četudi so v zasebni lasti, absolutno posodobiti, drugače pač ne bodo preživele na dolgi rok. Knjigarna in antikvariat Antika v Celju, kjer sem gostoval prejšnji teden, pa knjigarna in antikvariat Libris v Kopru, ki ga spremljam že trideset let, se težko držita nad vodo. Omenjam samo dve samostojni, ki nista del nobene knjigarniške verige, obe sta v velikih slovenskih mestih, obenem sta tudi eno od središč kulturnega dogajanja v teh mestih. Če izgubimo take točke, kaj nam ostane? Le malo.«

Pomembni se mu zdijo tudi javne spodbude za nakup knjig in inanciranje njihovega promoviranja. »Boni so jasno pokazali, da so ljudje takrat, ko so postavljeni pred izbiro, pripravljeni denar porabljati tudi za knjige, ne pa samo za počitnice in hrano. Premišljeno podeljevanje knjižnih bonov določenim skupinam, denimo študentom, maturantom in podobno, s katerimi lahko kupijo slovenske knjige (poudarek je na slovenskih), je eden od možnih javnih mehanizmov, ki lahko ohranja knjižno kulturo v smislu negovanja kupovanja knjig. Zavedati se moramo, da se mlade generacije selijo v angleški jezik, in narediti moramo kaj za to, da jih obdržimo tudi v materinščini, med drugim s tem, da jih nanjo privežemo s slovenskimi knjigami oziroma prevodi relevantnih tujih knjig v slovenščino. Že dolgo je jasno, da razumevanje besedila v tujem jeziku nagovarja predvsem razum na površju, razumetje prebranega v domačem jeziku pa seže veliko globlje in ima veliko trajnejši odtis.«

Ali je po njegovem možno, da bi v prihodnosti kakšna od domačih knjig postala uspešnica onkraj naših meja? Globalne uspešnice že dolgo niso več rezervirane le za anglosaške avtorje, pomislimo samo na fenomen skandinavskih kriminalk ali na trilogijo Elene Ferrante, na sodobnega Prousta Karla Oveja Knausgårda ali Harukija Murakamija.

Glede tega je Rugelj optimističen in računa na to, kako se bo Slovenija predstavila na knjižnem sejmu v Frankfurtu, saj se mu ta dogodek zdi odlična odskočna deska – videli bomo, kako daleč lahko skočimo. »Žižkove knjige se že dolgo prodajajo po vsem zahodnem svetu, tudi drugod, knjige Renate Salecl, Borisa Pahorja, Draga Jančarja in Gorana Vojnovića sem že videl v marsikateri tuji knjigarni. Letos sem v veliki knjigarni v Nemčiji denimo našel Mojstrovino Ane Schnabl. Vse to pomeni, da obstajajo temelji za naslednjo, višjo stopnjo prisotnosti slovenske knjige v svetovnem ali vsaj evropskem merilu. Upam, da bo promocijski ustroj frankfurtske predstavitve naše knjižne Slovenije na površje in v večje knjigarne spravil odbrano zbirko novih knjižnih naslovov. Tu moramo staviti na več nivojev in na različne knjižne vsebine: imamo izjemno poezijo, ki je za ožjo publiko, a ima lahko dolgoročne kulturne učinke; premoremo izjemne ilustratorje z Lilo Prap na čelu, ki lahko dolgoročno zarišejo vizualno podobo Slovenije v knjige po svetu; tu so prvorazredni, že omenjeni ilozoi in izjemni pisatelji in pisateljice, ki znajo fabulirati, imajo virtuozen stil, pa tudi mednarodno prepoznavni žurnalisti, ki se znajo obračati v svetu največjih svetovnih medijev, denimo Boštjan Videmšek, ki je skupaj z ženo Majo nedavno podpisal pogodbo za izid knjige Zadnji dve v Ameriki.«

Rugelj pravi, da je Frankfurt idealna priložnost za promocijo slovenskih knjig v tujini. »Ne vem, kdaj bo naslednjič toliko denarja in človeškega kapitala vloženega v kak slovenski projekt, povezan s knjigami. Najbrž v sedanji knjižni generaciji ne več.«

Če je pandemija ohromila dogajanje v kulturi in so se morali gledalci navaditi, da so spet napolnili dvorane ter začeli obiskovati galerije in muzeje, je založništvu v tem obdobju šlo precej dobro.

Pisatelj mora danes, če želi, da se njegove knjige uspešno prodajajo, postati tudi samopromotor in spletni vplivnež, odkriti mora nišo, s katero privabi množice.

Mislim, da se po obdobju, ko smo se Slovenci z izbiro branja ozirali v svet, končno vzpostavlja (bolj) normalno stanje, ko nas, kot marsikje drugje, bolj zanimajo knjige, ki so vzniknile na naši zemlji.