Sedem minus
aži se takoj razkrijejo, kajti laži so kot dolgi nosovi, ki jih vidijo vsi, razen tistega, ki laže. In bolj ko lažeš, večji je tvoj nos.« Ni težko prepoznati, od kod je ta trditev. Iz Ostržka, seveda. Vendar sem za konec leta 2022 izbrala zadnjo umetniško in ilozofsko različico tega večnega junaka, in sicer animirani ilm Ostržek mehiškega režiserja Guillerma del Tora.
A v minulem letu niso kot dolgi nosovi rasle samo laži in leto 2022, ki mu do konca predstave ostaja samo še teden dni, si zagotovo ne zasluži, da bi ga poimenovali leto laži. V zadnjih tristo petinšestdesetih dneh se je dogajalo tudi tisto drugo, čemur je posvečen ilm Guillerma del Tora. Leto 2022 bi zato lahko imenovali tudi leto ljubezni. Toda ne tiste sladke, romantične, nedolžne ljubezni, temveč ljubezni, ki od duše tistega, ki ljubi, zahteva največjo žrtev. Poglejmo še enkrat ta ilm, in to vse do trenutka, ko Ostržek, lesena lutka, ki so mu vile podarile nesmrtnost, hiti nazaj v trebuh pošastnega kita, da bi rešil očeta Pepeta. Ko mu vila reče, da bi se moral odreči nesmrtnosti, da bi s tem skrajšal vrnitev z drugega sveta v morje smrtnikov, in tako morda prišel pravočasno, lutka-deček takoj privoli, da bo postal smrtnik, tako kot je smrtnik njegov oče, ilm pa gledalca pusti v neustavljivih solzah in z vprašanjem, ali je zavest o smrti predpogoj prave ljubezni do življenja.
Prav zaradi tega leto 2022 imenujem leto ljubezni, kajti v resnici je bilo to leto visoke smrtnosti. Pred letom dni smo si ga povsem drugače zamišljali. Pričakovali smo, da nam bo prineslo čisto druge teme. In vsaj nekateri smo pričakovali, da nam ne bo prineslo ničesar. Naj samo mine v miru.
Nato pa nam je to leto, prav tako kot v Ostržku del Tora, treščilo pred vrata vojno. In predrzno čakalo na to, kako se bomo odzvali. Bomo po vseh predhodnih težavah razpadli pod bremenom, nas bo strah grožnje z jedrsko bombo, novega vala fašizma in vseh drugih oblik sovraštva, in se bomo odrekli prizadevanju, da bi res razumeli smisel življenja? Lutka v tem Ostržku je najprej bolj grozljiva kot simpatična. Kot pravi tudi sam del Toro, je po svoje podobna Frankensteinovi pošasti, ki je bila v ta svet vržena s pričakovanjem svojega stvaritelja, da ve, kaj je dobro in kaj zlo, kaj se sme in kaj ne. In leseni deček tava med temi vrednotami, se zabava, prestopa meje, na koncu pa sprejme edini poduk, ki je v resnici pomemben: poduk, ki mu pokaže, da ga lahko edino ljubezen pripelje na pravo pot. Na edino pot, bi rekla. Nekako tako je na lesenih nogah poskakovalo tudi leto 2022. Nos mu je rastel in se zmanjševal, bilo je podobno pošasti in neutrudnemu otroku. Kajti v njem se je veliko umiralo in znova živelo, z velikansko, jasno in odkrito zavestjo o smrtnosti, ki nam visi nad življenji in ukazuje: ljubite in ljubite se. Sicer nas bo zadela bomba neusmiljenega nesmisla.
» LLeto 2022 se je začelo in končalo z velikimi športnimi dogodki. Februarja so potekale zimske olimpijske igre, novembra in decembra pa svetovno prvenstvo v nogometu. Peking in Katar sta bila prizorišči, na katerih so potekale drame s pravimi junaki v glavnih vlogah. To so bili predani športniki brez kančka samopomilovanja, utelešenje športne