Ostržek in njegov nos povesta vse
ga duha, močne volje in neuklonljive ljubezni do tekmovanja, ki vodi v boljše, hitrejše, močnejše.
Za kulisami teh odrov pa so potekale mučne politične igre, podobne tistim v cirkusu okrutnega in pohlepnega grofa Lisice iz Ostržka, čigar dobri prijatelj ducce Benito Mussolini je v del Torovem ilmu povabljen na predstavo lesene lutke.
V obeh primerih se je postavljalo vprašanje, ali bi bilo treba bojkotirati gostitelja olimpijskih iger oziroma svetovnega pokala, kajti tako Kitajska kot Katar sta tarči očitkov zaradi hudega kršenja človekovih pravic manjšin oziroma migrantov pa tudi nespoštovanja enakopravnosti žensk in pripadnikov LGBTQ+. Vendar so bile dileme okoli obeh prizorišč še veliko globlje. Nanašale so se ne le na kompromitirano moralo Mednarodnega olimpijskega komiteja in neozdravljivo korupcijo Fife, temveč tudi na lažno moralo vsega, kar človeštvo združuje na način, kot to počne šport in še zlasti nogomet.
Vse je bilo videti kot zgodba o Ostržku, in to prav ta del Torova. Na eni strani dva sodobna ducceja – kitajski in ruski predsednik na pekinški tribuni, na drugi strani pa mladi borci za medalje, ki jih je entuziazem pripeljal do tega, da so pripravljeni skočiti v kitovo žrelo. Na eni strani nogometni biznis, podkupljen z milijonskimi »nagradami« za glas, ki je svetovni pokal pripeljal v Katar, na drugi strani s kopico milijonov pozlačeni nogometaši, katerih cena se vrtoglavo dviga v nebo.
In povrhu vsega na eni strani »čisti šport«, lepota igre, nedolžnost sreče pri vsakem golu, na drugi strani pa fašistično proslavljanje uspeha brez kančka slabe vesti ali brez občutka za korektnost, ki si jo leto 2022 kljub vsemu zasluži.
KAJ SMO SE NAUČILI IZ VSEGA TEGA?
Ni treba ponavljati. Ostržek in njegov nos povesta vse. Če smo v letu 2021 mislili, da se nam ne more zgoditi nič hujšega od pandemije, izbruha vulkana in potresa, je začetek leta 2022 ta seznam dopolnil z vojno v Ukrajini. Pa vendar rusko nasilje ni kar tako padlo z neba. Večji problem je v tem, da ni nihče pričakoval, da se bosta ena država in njen vladar podala v uničenje druge države in njenega naroda, in to s prepričanjem, da imata do tega vso pravico.
Dolgih deset mesecev spremljamo, kako ruska vojska uničuje ukrajinska naselja, bolnišnice, elektrarne, in z vsako raketo pošilja sporočilo Vladimirja Putina, da ni zadovoljen s tem, da je svet urejen po zahodnih pravilih. Rusija ima – tako kot Kitajska, navsezadnje pa tudi Amerika – občutek zgodovinske misije in nikakor noče biti del tuje igre. Vendar, kot se je pokazalo letos, to ne pomeni, da so vse tri velike sile enake. Najbolj se razlikujejo po tem, kako dobro znajo oceniti odnos med velikostjo svojih ciljev in sposobnostjo, da te cilje dosežejo. Kot pravi veliki zgodovinar Stephen Kotkin, je Rusija v vsej svoji zgodovini vedno hotela veliko več, kot je zmogla. Tudi tokrat je zaradi tega opustošila sosednjo sodobno državo, samo sebe pa pahnila daleč v preteklost.
Vsa Evropska unija je stopila ob Ukrajino in občudovala njeno junaštvo. Njen narod je bolj kot dobesedno privolil v smrtnost, da bi pokazal ljubezen do svoje dežele. Pa vendar je vse globlje prodiral črv tesnobe, izzvan z vprašanjem, kaj, če ne bodo zmogli zmagati v tej vojni. Najpomembnejše vprašanje, ki nam ga je v mislih pustilo leto 2022, je prav to: za kaj smo pripravljeni žrtvovati svoj mir? Kaj imamo raje od življenja?
Težko bi rekli, da je bila smrt kraljice Elizabete II. presenečenje, glede na to, da je imela šestindevetdeset let in da je vladala več kot sedem desetletij. Vendar je bila večina med nami rojena s sliko Angležev, ki čakajo na dežju in vetru samo zato, da bi videli svojo vladarico, in vsaj včasih smo pomislili: srečni ljudje, njim to očitno res zelo veliko pomeni. Vse dokler je Elizabeta hodila s trdnimi koraki s torbico v roki, o kateri se ni nikoli vedelo, kaj ima v njej, se nam je zdelo, da je Velika Britanija v resnici velika in da je na številne načine opredelila civilizacijski proil celotne Evrope. Skorajda v istem času, ko so Britanci žalovali za kraljico, je nekdanji premier Boris Johnson iz delčka trde deluzije o uspešnem brexitu rezljal svoje ostržke: najprej Liz Truss, po njenih neslavnih 45 dneh pa Rishija Sunaka. Ne vem, koliko so v tej državi zrasli nosovi vsem tistim, ki so ljudi prepričevali, da je brexit prava pot, ker Združenemu kraljestvu ponuja svobodo, da bo lahko tisto, kar je – velika, imperialna iluzija, ki lahko sama, torej brez Evrope, obstaja kot prevladujoče gospodarstvo in popolna družba.
Vendar se mi je zdela povsem točna diagnoza Timothyja Gartona Asha v eni od oktobrskih številk Guardiana, ki pravi, da se je z začetkom Sunakove ere začel konec britanskega brexintizma, »ideologije deluzije o britanski sposobnosti, da lahko sama napreduje«.
A skoraj sočasno je prišlo drugo pričakovano presenečenje leta 2022, na 20. kongresu Komunistične partije Kitajske. Tukaj nimam toliko v mislih podaljšanja mandata voditelju Xi Jinpingu, temveč bolj njegov preobrat velike ladje k samozadostnosti in stari ideologiji, da lahko Kitajci vse svoje cilje dosežejo z opiranjem na lastne sile. Najpomembnejše vprašanje, ki smo ga zastavili ob tej priložnosti, je bilo, ali smo globalizacijo pripeljali do samega konca. Smo prostovoljno zapluli v trebuh pošastnega kita in šele tam dojeli, da se sami – ne da bi se med seboj prijeli za roke – ne bomo nikoli rešili iz njega?
Lase bom tukaj uporabila kot simbol številnih protestov, ki so leta 2022 potekali v Iranu, Indiji, Afganistanu, Ameriki, Evropi in na koncu tudi na Kitajskem. Povodi zanje so bili različni, so pa vsi povezani z istim vprašanjem, kakšno legitimnost ima avtokratska (ali protidemokratična) oblast v teh državah. S kakšno pravico oblast v Iranu zahteva, da morajo ženske skriti vsak pramen las, in s kakšno pravico je v hinduistični Indiji ženskam – ravno obratno kot v Iranu – prepovedano nositi hidžab, ker vlada v tej državi šovinistična nestrpnost do islama. S kakšno pravico talibi ženskam prepovedujejo dostop do šol in univerz in navsezadnje, kdo v Ameriki ali Evropi in na podlagi česa sme odločati o tem, ali se bo ženska odločila za prekinitev nosečnosti. Morda je bil letos od vseh najbolj impresiven množičen protest Irank, spodbujen zaradi svobodnih las 22-letne Mahse Džine Amini, ki so jo aretirali pripadniki moralne policije in jo nato do smrti pretepli samo zato, ker ni pravilno nosila hidžaba.
KAJ SMO SE NAUČILI V LETU 2022?
Vračam se k fantaziji Guillerma del Tora. To leto nas je naučilo, da je v času katastrof težko najti in ohraniti trden občutek identitete in integritete. Pustilo nas je, da tavamo od romantičnega aktivizma do cirkuškega cinizma, od upanja v boljšo prihodnost do brezpotij spodkopane ureditve, od ljubezni, ki jo čutimo do svobode, do strahu pred odgovornostjo svobodnega duha. In vse skupaj se končuje z naraščanjem glasnosti vseh teh podukov, ki nam padajo na glave, ki pa niso prav nič pametnejše, kot so bile. So pa bolj zrele, bolj pogumne in bolj odprte za ugotovitev, da lahko veliko dobrega naredimo takrat, ko se ne bojimo življenja. Denimo, ko pustimo, da nam veter kuštra svobodne lase, in nenadoma začutimo potrebo, da bi se smejali, ker se je pravkar končal najkrajši dan v letu.