Način življenja

»Prišle so!« smo navdušeno vzklikali in se čudili, ko je pred leti na dvorišče zapeljal avtomobil s prvo pošiljko čebel. Na vrtu jih je čakalo lično novo domovanje. Hobi, ki si ga je omislil oče, od mladosti vajen stika z živalmi in zemljo, je postal predmet zanimanja vse družine, pogovorov pa tudi skrbi – v obeh pomenih besede. Z bratom sva vključena v preprostejša opravila: pregledovanje satnic, pobiranje cvetnega prahu, preverjanje in točenje medu, pomoč pri zagotavljanju, da čebele zimski čas, ko se stiskajo v panjih, preživijo site. Ker so suverene, organizirane in marljive, ne potrebujejo veliko pozornosti, a vsaka mala anomalija lahko čebelarju povzroči nekaj stresa in panike. Zato je dobro, da ima izkušenega mentorja – tak je bil naš sosed –, ki pomaga z nasveti. Sicer pa je to dejavnost, ki kar nekaj časa temelji na poskusih in napakah. Čebele imajo hierarhijo in naloge jasno določene, nenehno se sporazumevajo. Najbolj me vedno znova prevzameta njihova tovariškost in solidarnost. Pomagajo si, kolikor je mogoče in dokler lahko. Od njih se lahko marsičesa naučimo. Šele zares omagane pustijo za seboj. Takšen prizor me je prvič popolnoma presunil – spomnila sem se, kako mi je nekoč v roki umirala čebela. Njene muke, prizadevanje in vztrajnost me niso pustili ravnodušne in ob tem me je prešinilo: za to, čemur sem bila pravkar priča, res ni drugega glagola kot umreti. Katerikoli drugi zveni nenaravno. V slovenščini čebela umre in ne pogine. Čebelarstvo je način življenja, tradicija, vpeta v razne sfere našega vsakdana, od besedišča do umetnosti. Dobrodošlo je, da je to prepoznal tudi Unesco in čebelarstvo v Sloveniji uvrstil v nesnovno kulturno dediščino človeštva. Odslej bom prijateljicam – sploh urbani družini v svojem personaliziranem rojstnodnevnem panju – čestitala najmanj dvakrat na leto: 20. maja in 1. decembra.