Lepota let

Želim si, da bi bil spet mlad. To ljudje kar naprej ponavljajo. A če bi morali, bi zelo redki v resnici vrnili svoje figure na začetek igre, razen če bi lahko zadržali sedanje zavedanje. Mladostništvo – spet? Ne, hvala. »Lepo bi bilo spet imeti hrustanec osemnajstletnice, vendar zdaj več plešem, ker sem bolj samozavestna in bolje določam svoje prioritete,« je odločna avtorica Manifesta proti starizmu, 70-letna Newyorčanka Ashton Applewhite.

Premlevam včerajšnji pogovor, razmišljam, kako se ljudje lotevajo življenja, s katere perspektive ga gledajo in s katero žlico – jušno ali čajno – zajemajo vse radosti. Kako hvaležno spremljajo lekcije. Tudi in predvsem tiste, ki preizkušajo srce.

Moj – mnogo mlajši – prijatelj Žiga se iskrivo zasmeji in pravi, rožnata očala. »Seveda jih imam. Kar stalno, tudi v meglenem dnevu. Morda se komu zdi smešno, ampak jaz živim lepo. Naivno? Tudi prav. Bistvo je očem nevidno. Svet skozi rožnata očala pa je zagotovo lepši. Tisti, ki jih zna nositi, prijetneje živi. Vidim, ko opazujem vse te sopotnike skozi življenje, mlajše in starejše.« Vsekakor lahko meglo vsakič znova tudi preklinjamo. Nekaterim uspeva biti nesrečni v še tako popolnem poletnem sončnem jutru. V »šajbi« na smučišču. Se kremžijo celo ob dvojni mavrici … Nemara pa res drži, da nas osrečujejo samo tisti trenutki, ki jih obilno užijemo. Pa vendarle, če slabih dni ne izzovemo, jih reproduciramo. In to velja za prav vse »sezone« življenja. Ne glede na našo »avtocesto«, kako smo navigirali svoje sanje, želje, ljubezen, odpuščanje, smo seštevek vseh doživetij in tistega, kar smo se naučili iz njih. Naredila so nas. Domislimo si, torej, dober – že današnji – dan. Dobro jutro!