življenje v sivi coni
Hoja nazaj od kavomata mora biti hitra. Koraki izrazito premišljeni in odločni, kot da točno veš, kam moraš priti in kaj moraš narediti. Čelo nagubaj v izraz mislečega mučenika. Pogled naj bo strog in uperjen navzdol v neko nevidno točko na tleh in naj s svojo gorečo intenzivnostjo sporoča: »Gorje tistemu, ki mi prekine tok misli in koncentracijo!« Če imaš pri roki mapo z izvidi ali popisan list papirja, lahko namesto v tla besno zreš v ta rekvizit, kot da si dve sekundi od najpomembnejšega odkritja v življenju. Če se boš čez polno čakalnico sprehodil na ta način, bo vsem jasno, da delaš. Ja, morda je v drugi roki kava, ampak to je postranskega pomena. Je le nekaj, kar boš »na hitro nagnil«, medtem ko rešuješ svet. Vsi vidijo, kako si skoncentriran, luciden, zaposlen, kako hitiš in vmes žongliraš s šestimi različnimi miselnimi tokovi. Ko za sabo zapreš vrata ambulante, si lahko čestitaš. Prišel si do svoje kave in svoje pavze, delal boš lahko bolje in učinkoviteje, obenem pa si se izognil izbruhu upora v čakalnici. Kava hitro zgine in na videz neskončna izmena se lahko nadaljuje.
Seveda je res le na videz neskončna. Mantra, ki sem si jo večkrat ponovil med najbolj napornimi izmenami na urgenci, je: vse enkrat mine.
Ne samo tista (ali katera druga) sobotna izmena na urgenci. Celoten čas pripravništva je minil hitro in v resnici ga nisem nikoli pretirano pogrešal. Roko na srce, v tistem času znaš premalo, da bi lahko sam sprejemal pomembne odločitve in kaj bistvenega prispeval k delu pravih, »odraslih« zdravnikov. Tvoja služba je sicer znatno manj naporna in odgovorna kot kasneje, je pa ob tem tudi bistveno manj zanimiva. Kaj žene ljudi v medicino? V nečloveške izmene in dolge ure dela? V odpovedovanje vikendom, praznikom in mirnemu spancu? Kar se mene tiče, preprosto dejstvo, da je medicina za znoret zanimiva.
Na rotaciji v Houstonu sem na oddelku za kardiologijo srečal človeka, ki je čakal na presaditev srca. Za vmesni čas je, ob popolni srčni odpovedi, imel vstavljen VAD (angl. ventricular assist de
vice). To je aparat, ki prevzame funkcijo črpalke in poganja kri po telesu. Ne dela pa tega ritmično, kot utripa naše srce, ampak kri po črpalki teče neprestano. Rokoval sem se s tem človekom. S človekom brez pulza.
V centralnem operacijskem bloku v Ljubljani so operirali gospo zaradi tumorske mase v abdomnu. Masa, ki jo je kirurg izvlekel iz trebušne votline, je bila kepa premera okoli pet centimetrov. Sestavljena je bila iz mišičnega tkiva, iz nje pa sta rastla dva zoba, šop las in nepravilen kostni odlomek. Ne, to ni bila človeška glava. Šlo je za teratom – tumor, sestavljen iz zarodnih celic, ki se lahko diferencirajo v praktično katerokoli tkivo v telesu.
Enainsedemdesetletni gospod je bil prisilno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici Polje. Praktično čez noč se mu je blaga demenca izrazito poslabšala, postal je nemiren, popolnoma neorientiran in je blodil, da vidi sence v stanovanju. Kmalu po sprejemu na zaprti oddelek mu je porasla telesna temperatura. Izkazalo se je, da ne gre za demenco, ampak encefalitis (vnetje možganovine), povzročen z virusom herpesa. Da, to je virus, ki vam morda kdaj povzroči neprijetne mehurčke na ustnici. Lahko si predstavljate, da je še bistveno manj prijetno, če jih povzroči na možganskem tkivu.
Morda so tovrstne zgodbe, ki so meni in kolegom medicincem blazno zanimive, drugim ljudem morbidne, strašljive ali ogabne. Seveda ni vsak človek narejen za zdravnika, tako kot jaz nisem ustvarjen za glasbenika (moje pevske sposobnosti zdržijo le kritiko stekleničk šamponov v kopalnici). Imam tudi dobrega prijatelja, ki je pravnik in ne zmore niti oddaljenega pogleda na kri. Enkrat je dobesedno kolabiral že ob mojem pripovedo
vanju o možganskih poškodbah. Obenem pa ga tovrstna tematika vseeno izjemno zanima (tako da se bo najbrž spravil brati tudi mojo knjigo in vmes doživel vsaj dve sinkopi). Ljudi avtomatično pritegne neznano, skrivnostno in nevsakdanje. Kakorkoli obrneš, je človeško telo nekaj čudežnega. In raziskovanje vseh fantastičnih razsežnosti njegove fiziologije in patologije je krasno življenjsko poslanstvo.