Zdravnikov imajo za izvoz in nočejo jih izgubiti
Kadrovska suša V slovenskem zdravstvu vedo, da je na Balkanu dovolj družinskih zdravnikov, a jih odganjajo zapletena pravila in nizke plače
Dobro razvita in razvejena zdravstvena oskrba na primarni ravni je zdravstvenemu domu v Banjaluki pomagala brez hujših posledic premagati obdobje pandemije. Direktorica ZD Banjaluka dr. Nevena Todorović priznava, da je bilo obdobje epidemije zelo naporno za 600 družinskih zdravnikov, ki delujejo na območju Republike Srbske. Čeprav tudi tam niso najbolj zadovoljni s pogoji dela, v Slovenijo gotovo ne bodo prišli delat zgolj za nekaj deset evrov višjo plačo, je prepričana Todorovićeva.
Kriza v slovenskem zdravstvenem sistemu, ki mu v zadnjem obdobju kronično primanjkuje družinskih zdravnikov na primarni ravni, je dejstvo, ki ga zelo dobro poznajo tudi v zdravstvenih sistemih zunaj slovenskih meja. Čeprav imamo že 15 let več kot 100.000 ljudi brez izbranega osebnega zdravnika, se je stanje letos drastično poslabšalo. Zdravstvena oskrba je postala za paciente nedosegljiva kot že dolgo ne, brez izbranega zdravnika je že več kot 132.000 ljudi, preobremenjeni zdravniki pa napovedujejo stavko.
Da bi ublažili kadrovske težave, direktorji zdravstvenih domov zadnje čase vse pogosteje sami iščejo zdravnike v bližnjih državah v regiji. Tako kot so nekoč gradbena in industrijska podjetja iskala delovno silo v Bosni in Hercegovini, Zdravstveni dom Maribor zdaj ureja zaposlitev šestim zdravnikom iz BiH. Opažajo, da je največja ovira za zaposlovanje zapletena birokracija. Razlika v plačah pa tudi ni več tako velika, da bi bila kar samoumevna selitev zdravnika iz BiH v Slovenijo. V Sarajevu, Banjaluki in drugih mestih v BiH so neto plače zdravnika na primarni ravni ponekod celo višje kot v Sloveniji. Vodje slovenskih zdravstvenih domov si zato pri iskanju novih zdravnikov želijo pomoč države in predvsem pogrešajo poenostavitev postopkov za zaposlitev.
Tudi v Banjaluki se starajo
Pred kratkim smo obiskali zdravstveni dom v Banjaluki, ki ima dobrih 900 zaposlenih in pokriva območje s premerom okoli sto kilometrov. Poleg 34 ambulant družinske medicine in službe nujne medicinske pomoči, imajo na območju največjega mesta v entiteti Republika Srbska tudi specialistične ambulante, pogosto obravnavajo poškodovance iz prometnih nesreč, v nasprotju z drugimi predeli BiH pa nimajo opravka s ponesrečenci z minskih polj.
»V času covida-19 je bilo nam razmeroma težko, podobno kot vsem drugim. Kar nam je olajšalo položaj in smo imeli srečo, je, da smo imeli in še vedno imamo zelo dobro razvito primarno zdravstveno oskrbo. Družinska medicina, nujna medicinska pomoč in pediatrija so bili prvi jez, ki je omejil naval pacientov na klinični center. Večino od covida-19 obolelih smo torej obravnavali na naši ravni, na kliniki je bilo zdravljenih od tri do pet odstotkov obolelih,« nam je pojasnila direktorica ZD Banjaluka dr. Nevena Todorović.
Če ne bi imeli tako organizirane primarne zdravstvene zaščite, kliničnemu centru ob vseh covidnih ukrepih ne bi uspelo obravnavati vseh obolelih za covidom. Kljub veliko zaposlenim v Banjaluki v zadnjih dveh letih niso smeli koristiti letnega dopusta.
»Trenutno imamo res veliko zdravnikov, vendar imamo tudi veliko težavo, kakršno je imela tudi Slovenija pred desetimi leti. Pri nas bo v prihodnjih desetih letih več kot 60 zdravnikov družinske medicine odšlo v pokoj. Sila narave, torej staranje zaposlenih, nam bo v doglednem času odnesla več kot pol naše službe družinske medicine,« pravi Todorovićeva.
Mala sprememba v Sloveniji, lahko velika težava za BiH
Ker tesno sodelujejo s katedro družinske medicine na ljubljanski medicinski fakulteti, v Banjaluki zelo dobro poznajo težave našega primarnega zdravstva, slovenske izkušnje pa poskušajo upoštevati, da se njim ne bi zgodile naše zagate. »Vsi v regiji imajo podobne težave na primarni ravni zdravstva, a težave Slovenije so gotovo največje. Imamo težave, pa nas na ravni države žal ne razumejo, ko jim razlagamo o napovedanem odlivu zdravnikov. To so zgolj ljudje, ki bodo odšli po naravni poti v pokoj, če se bo kdo zares odločil za odhod, bo ta težava še večja,« pove Todorovićeva.
Interes med zdravniki za odhod na delo v tujino sicer je, vendar je tega razmeroma malo, predvsem zaradi neznanja jezika, nostrifikacije diplome in birokratskih zapletov. Poleg tega zdravniške plače v BiH sploh niso nižje kot slovenske, če jih postavimo ob bok opazno višjim stroškom življenja v Sloveniji. Če bi Slovenija družinskim zdravnikom iz Republike Srbske poleg plače ponudila še stanovanje, kot so to v nekaterih krajih že naredili, bi v Republiki Srbski že imeli težavo ohraniti visoko raven delovanja svojega primarnega zdravstva, priznava sogovornica.
V Republiki Srbski imajo približno 600 zdravnikov, ki se ukvarjajo z družinsko medicino.