Dve leti po potresu obnovljenih le šest hiš
Obletnica Ljudje še vedno zmrzujejo v zabojnikih – Potres je razkril nesposobnost države, da pomaga ljudem v stiski
Rušilni potres je pred dvema letoma porušil vas Majske Poljane blizu Petrinje in odnesel pet življenj. Čeprav je katastrofalni potres, ki je uničil ali močno poškodoval na tisoče bivališč v revnem in zapostavljenem predelu Hrvaške, takoj povzročil val solidarnosti v regiji in celotni Evropski uniji, pred dvema letoma porušene vasi in kraji še danes kažejo bedno podobo, ob kateri se lahko upravičeno vprašamo, kaj počne država, da je bilo do zdaj tako malo obnovljenega.
Zapuščene in zaraščene domačije, ruševine, kupi gradbenega materiala, razbita okna, luknje v stenah, skozi katere se vidi v notranjost zapuščenih hiš. To so podobe vasi Majske Poljane dve leti po katastrofalnem potresu, ki je v tej vasi blizu Petrinje odnesel pet življenj. Takoj po potresu, ki smo ga občutili tudi v Sloveniji, smo se odpeljali v Banijo, v središče katastrofe, kjer smo se na lastne oči prepričali o moči matere narave.
Tla je tako zatreslo, da je del pristopne ceste v Petrinjo razklalo in del vozišča potisnilo pol metra pod drugi del, premikanje po porušenem mestu je bilo mogoče zgolj po sredini ceste, saj so strešniki in opeke še ure po potresu padali na cesto. Prestrašene prebivalce smo še dolgo v noč srečevali v temi na prostem, kjer so ob številnih popotresnih sunkih in neznanskem trušču stali čim dlje od svojih hiš.
Dve leti pozneje je obnovljenih šest hiš
Kdor se spomni, kakšen val solidarnosti in človekoljubja so povzročile žalostne podobe iz Banije pred dvema letoma, kdor je videl kolone do vrha naloženih tovornjakov s humanitarno pomočjo in gradbenim materialom in kdor ni pozabil radodarnosti donatorjev izpred dveh let, mora biti razočaran, ko vidi današnje bedne podobe iz Banije. Vsakdo, ki se spomni teh prizorov, se mora ob današnjih slikah iz Majskih Poljan, Petrinje, Gline in okoliških vasi vprašati, kaj so pristojni dve leti počeli z vso to humanitarno in materialno pomočjo.
»Ne vem, kaj počnejo. Ni težava denar, tega imajo dovolj. Vse bolj se mi zdi, da ni resnične želje, da se to območje obnovi. Prevečkrat slišimo, da je bil naš del Hrvaške že prej reven in nerazvit, da bi verjeli, da si tu res želijo izpeljati obnovo. Bolj pošteno bi bilo reči ljudem, naj se odselijo, da bodo tu naredili lovišča ali kaj podobnega,« nam je po telefonu povedala podžupanja Gline Branka Bakšić Mitić.
Se morda razlog za nedejavnost države pri obnovi skriva v narodnostni sestavi Banije, kot temu delu rečejo Srbi, ki so nekoč bili tamkajšnje večinsko prebivalstvo, oziroma Banovine, kot se porušenemu in zapostavljenemu delu Hrvaške reče po hrvaško? »Zagotovo ne. Nikomur ne obnavljajo hiš, niti Hrvatom. Če so v vladi sami priznali, da so doslej v dveh letih na območju občine Glina zgradili šest hiš, vam je jasno, kako zelo jim je vseeno za naše kraje,« je dejala podžupanja, ki je po narodnosti Srbkinja in je zaradi ostrega jezika priljubljena med občani, obenem pa je pogosto trn v peti vladi Andreja Plenkovića.
Da bi bolje razumeli neodzivnost vlade na humanitarno stisko državljanov, nam je Branka Bakšić Mitić pojasnila, da na območju njene občine ljudje že dve leti živijo v več kot tisoč bivalnih zabojnikih, od katerih številni niso ustrezno izolirani, da bi bilo v njih življenje ob zimskih temperaturah znosno. Poleg tega je še več kot 2000 hiš, ki sicer niso porušene, a zaradi poškodb po potresu v njih ni več varno živeti. »V dveh letih nismo bili sposobni niti pospraviti vseh ruševin. Ne sprašujte me, kako bomo zdržali to zimo in kako dolgo lahko še zdržimo, ker mi ni jasno niti, kako smo zdržali do zdaj,« nam je povedala podžupanja Gline.
Če bi jim vsak, ki se je fotograiral z njimi, dal opeko
Branka Bakšić Mitić je že med našim zadnjim obiskom v Glini dejala, da se boji rezultatov popisa prebivalstva. Takrat je bila prepričana, da ne bodo našteli več kot 5000 ali 6000 ljudi, na zadnjem popisu jih je bilo 9200, pred vojno pa je tam živelo 22.000 ljudi. Na porušenem in osiromašenem območju, ki se je nekoč preživljalo predvsem s kmetijstvom, največji odkupovalec pridelkov in živine je bil mesnopredelovalni velikan Gavrilović, danes živijo večinoma starejši ljudje in pristojni se upravičeno bojijo poglabljanja demografske suše.
Vesna Sladojević je pred dvema letoma zaslovela, ko je na ognju med dvema opekama na svojem razdejanem dvorišču obiskovalcem nasmejana kuhala kavo. Fotograija je imela naslov Nada ( Upanje). Vesnine besede, da »nihče ni kriv za njeno nesrečo, da mu ne bi podarila nasmeha«, so tedaj ganile Hrvaško. Vesna se je v dveh letih nehala smejati, njen obraz pa ne skriva grenkobe. Vesna je živa, Nada ne več tako zelo.
Na hribu nasproti Vesni živi Stana Bjelajac, ki je blizu svoje porušene hiše »odprla« hotel Prepih, torej nadstrešek, pod katerim je sod, v katerem je kurila ogenj.
Bila je izjemno priljubljena med obiskovalci Majskih Poljan. Pri njej so se ustavljali vsi, od donatorjev in lokalnih politikov do predsednika Zorana Milanovića. Stana še danes živi ob svojem »hotelu« v leseni baraki, skupaj s snaho in vnukinjama. Redno jih obiskujejo le še miši.
Ruševine so še vedno tam, kjer so bile, spremenila se je le barva nalepke na ruševini. Rdečo je zamenjala rumena, kar pomeni, da niso upravičeni do tega, da jim država odstrani porušeno hišo. Pa to ni edini čudež, ki se je v zadnjih dveh letih zgodil nekoč nasmejani in danes objokani Stani: v tem času je bila njena porušena hiša izbrisana iz katastra in formalnopravno ne obstaja več.
Tudi oskrbe z vodo in javne razsvetljave ni. Edino, kar so v tem delu porušene Banovine v dveh letih dobili, je nov most in asfalt skozi vas. Črne limuzine z zagrebškimi registrskimi tablicami so tako rešili pred blatom in udarnimi jamami do trenutka, ko zapeljejo na dvorišče katerega od nesrečnikov, ki še vztrajajo v teh krajih, na katere je Zagreb pozabil. Zgodb o visokih obiskih, ki so jim obljubljali vse mogoče in na obljube pozabili v trenutku, ko je s koles črnih limuzin nehalo odpadati banijsko črno blato med divjanjem po avtocesti proti Zagrebu.
Predsednik vlade, vlada, dva ministra za gradnjo, dva šefa sklada za obnovo in državni sekretar osrednjega državnega urada za obnovo in stanovanjsko oskrbo so v dveh letih zgradili šest hiš s po približno 50 kvadratnih metrov bivalne površine.
Na vprašanje, kdo je kriv za spodletelo obnovo, je komentatorka Jutarnjega lista Vanja Nezirović slikovito odgovorila, da bi lahko rekli, da vse stoji zaradi sedmih smrtnih grehov v nacionalnem projektu obnove: nevoščljivosti (ljudje so bili ljubosumni, ker se bo denar iz proračuna prelil v zasebno lastnino), lakomnosti (do zdaj so obnovili šest hiš), lenobe (v nekaterih mestih je administracija za obnovo državljanom na voljo enkrat na teden po štiri ure), požrešnosti (vozijo drage limuzine in delijo denar podjetjem svojih sinov), jeze (vsi se prepirajo o tem, kdo je odgovoren), napuha (vlada se hvali z uspehi, vprašanje pa je, ali se je obnova sploh začela) in nečistosti (edini greh, ki so nam ga organizatorji obnove doslej prihranili). Na pristojnem ministrstvu stoji več kot tisoč zahtev za gradnjo nadomestnih hiš, doslej so jih obdelali po trinajst na mesec, je počasnost obnove opisala Vanja Nezirović.
• Kaj počne država, da je tako malo obnovljenega?
• Potres je povzročil val solidarnosti.
• Podoba prizadetih mest je še vedno klavrna.