Velike razlike v prodaji električnih avtomobilov po Evropi
Avtomobili na električni pogon Evropski delež v celotni prodaji je 12 odstotkov, slovenski pol manjši – V Nemčiji pred koncem leta močna rast
Prodaja električnih avtomobilov v Evropi postopoma raste, a je z izjemo nekaterih držav še daleč od visokih deležev, pa čeprav naj bi bili že čez dobro desetletje v prodaji dovoljeni le še takšni avtomobili. Tudi znotraj evropskega povprečja je kar nekaj razlik. Za preboj električne mobilnosti bo potrebno še marsikaj, tudi nižja cena tovrstnih izdelkov.
Po podatkih analitične družbe Jato Dynamics je bilo letos v desetih mesecih leta v Evropi prodanih 1,1 milijona popolnoma električnih avtomobilov, kar je za četrtino več kot v primerljivem obdobju lanskega leta. Številka bo do konca leta 2022 najverjetneje presegla celoletno lansko (1,2 milijona), vendar je vprašanje, ali bo rast na letni ravni tako močna, kot je bila lani, ko se je prodaja popolnoma električnih vozil glede na leto 2020 povečala skoraj za dve tretjini.
Tržni delež električnih avtomobilov je na evropski ravni do vključno oktobra znašal 12 odstotkov, a je bil po Evropi razdeljen precej neenakomerno. V nekaterih državah so številke precej nad povprečjem, ponekod pa močno zaostajajo. Jato Dynamics jih v grobem deli na »bogati sever in revnejši jug«. V severnem delu je že dolgo na vrhu Norveška, letos še toliko bolj. Da je to bogata država, ki zelo veliko zasluži s prodajo nate, je pač neka druga tema. Pri prodaji novih avtomobilov je po podatkih CleanTechnice delež povsem električnih letos novembra na Norveškem znašal 81 odstotkov, agencija Blooomberg pa je navajala številke tamkajšnjega združenja električnih avtomobilov, po katerih je v tej državi zdaj že vsak peti registrirani avtomobil električen, še pred tremi leti je bil le vsak deseti, v samo treh letih pa naj bi delež dosegel 30 odstotkov. So pa tudi znotraj Norveške precejšnje razlike: v prestolnici Oslo je vsak tretji avto na cesti električen, daleč na severu, v najbolj hladni deželi Finmark, pa je električnih »le« pet odstotkov.
Kako gre drugim državam
Med državami, kjer so električni avtomobili že bolj uveljavljeni, so še Švedska, Danska, Nizozemska, tudi Švica, Avstrija in Nemčija. Ta je z deležem industrije doslej veljala za najbolj avtomobilsko evropsko državo, zato malce podrobneje poglejmo tamkajšnja razmerja. Po podatkih nemškega zveznega urada za promet (KBA) je, upoštevajoč november, delež povsem električnih vozil pri prodaji vseh na letni ravni dosegel 16 odstotkov, to je bilo za tri odstotne točke več kot v enakem obdobju lani. Zelo močna je bila prodaja električnih avtomobilov prav proti koncu leta (samo novembra je bila večja za 44 odstotkov, to je pomenilo 22-odstotni delež), kar lahko poskusimo po eni strani razložiti s prej neenakomernimi dobavami zaradi zastojev v proizvodnji (problemi s polprevodniki, kabli), boljšim gospodarskih razpoloženjem v državi, po drugi strani pa tudi z dejstvom, da Nemčija z začetkom prihodnjega leta zmanjšuje doslej zelo zajetne subvencije za ta vozila. Tudi na Norveškem se nekatere davčne ugodnosti za električne avtomobile zdaj zmanjšujejo, podobno se je odločila Švedska.
Slovenija zaostaja
Kaj pa Slovenija? Še naprej je v tako imenovani južni skupini držav (v njej je večina mlajših članic, med njimi pa so tudi starejše, kot sta Italija in Španija), kjer delež električnih vozil ni posebno visok. Seveda je med glavnimi vzroki manjša kupna moč. Letos se je pri nas delež povsem električnih avtomobilov sicer nekoliko dvignil in je vključno z novembrom dosegel pet odstotkov celotnega trga osebnih vozil. V absolutnem znesku je to pomenilo dva tisoč vozil. To je sicer več kot lani (3,7 odstotka) in kot pred leti, a o kakem tržnem preboju, ki so ga že večkrat napovedovali, pač ne moremo govoriti.
Kdaj se bo to zgodilo, je prav tako nemogoče reči. Trgovci si sicer obetajo boljše čase, ki naj bi jih prinesle spodbude. V podjetju Porsche Slovenija so nedavno na letni konferenci za novinarje dejali, da so zadovoljni s pripravo zakona o alternativnih gorivih v prometu in med drugim idejo o polnilnih parkih, ki bi se umestili v prostor tako, da bo distribucijsko električno omrežje čim manj obremenjeno. Zakon bo po njihovem reševal tudi problem zagotavljanja ustreznega vira inanciranja za potrebne ukrepe na področju spodbud za infrastrukturo in vozila, poleg tega pa bo omogočal nove možnosti za organizacijo sistema spodbud. Subvencije za električne avtomobile sicer pri nas znašajo 4500 evrov.
A za večjo množičnost bo morala evropska industrija narediti kaj več kot samo računati na pomoč držav; predvsem bo morala na trgu ponuditi cenovno dostopnejše modele, ki so trenutno zelo redki. Še posebej glede na to, da marsikateri koncern tudi v teh burnih časih posluje z dobičkom. Sicer tako Volkswagen kot Renault in še kdo drug za leta 2024/25 napovedujejo nove manjše električne izdelke, za katere naj bi se cena začenjala nekje pri 25 tisoč evrih. A ne pozabimo, da je pred leti VW pri napovedi prvega ID.3 dejal, da bo stal približno toliko kot dizelski golf, pa je bil nato veliko dražji. Tudi Renaultov šef Luca de Meo je pred časom dejal, da bo njihova prihajajoča družina manjših električnih modelov (R4 in R5) cenejša od tistega, kar pri tem pogonu ponujajo zdaj, a vendarle dražja od primerljivo velikih bencinskih avtomobilov.
Kitajci imajo velike načrte
Se pa evropski industriji, če se cenovno ne bo ustrezno odzvala, lahko »zgodijo« Kitajci, ki imajo v Evropi čedalje večje načrte (Nio, BYD, MG …), obvladujejo proizvodnjo ključnega elementa – baterij – in imajo pri sebi doma cenovno že relativno dostopne električne avtomobile. Že pred časom je cenejši električni avtomobil napovedala tudi ameriška družba Tesla, a zadnje čase o tem ne govorijo posebno veliko.
Omenjena delitev na sever in jug nekako velja tudi za razširjenost polnilne infrastrukture. Po zadnjih zbirnih podatkih avtomobilskega panožnega združenja Acea iz letošnje jeseni (upoštevali so podatke iz leta 2021) je bilo znotraj Evropske unije največ električnih polnilnih mest na sto kilometrov cest na Nizozemskem (64 na 100 km), od velikih držav pa je prva Nemčija (26 na 100 km). Slovenija je bila s podatkom 3,3 polnilnice na 100 kilometrov cest precej nizko. Težje je najti zbirne številke o hitrih polnilnicah. Po sicer ne ravno svežih podatkih okoljske skupine Transport&Environment je bilo leta 2020 v Evropi povprečno pet hitrih polnilnic na 100 kilometrov cest, a znotraj tega povprečja so velike razlike, precej več jih je bilo v severnejšem in srednjem delu Evrope, manj pa v Sredozemlju.
Med državami, kjer so električni avtomobili bolj uveljavljeni, so poleg Norveške Švedska, Danska, Nizozemska, Švica, Avstrija, Nemčija.