Nekoč psihiatrična klinika, danes muzej in galerija
Art brut Na razstavi v Muzeju Gugging je predstavljenih 135 del umetnikov iz različnih držav in obdobij
Michel Nedjar:
Brez naslova/Paris Darius,
Muzej Gugging, leta 2006 ustanovljen v istoimenskem avstrijskem mestu nedaleč od Dunaja, je zadnjih šestnajst let deloval pod umetniškim vodstvom psihiatra in umetnika Johanna Feilacherja. Njegovo nedavno upokojitev spremlja razstava Favoriti art bruta: Feilacherjev izbor brut favorites.! feilacher's choice),
Johann Feilacher, rojen leta 1954 v Beljaku, je končal študij medicine v Gradcu ter specializiral psihiatrijo in nevrologijo, zatem pa leta 1986 prevzel vodenje pet let prej ustanovljenega Centra za umetnost in psihoterapijo v psihiatrični kliniki Gugging; v njej je od leta 1954 psihiater Leo Navratil uporabljal risarske teste za psihiatrično diagnostiko. Kmalu zatem je začel Feilacher paciente v Guggingu spodbujati k umetniškemu izražanju in o tem obveščal javnost – umetnost iz Gugginga je pritegnila zanimanje uveljavljenih avstrijskih slikarjev, kiparjev, pisateljev in galeristov.
Od leta 1969 se je Navratil dopisoval s francoskim umetnikom Jeanom Dubufetom, avtorjem izraza art brut, ki označuje umetnost samoukov – otrok, laikov, ljudi z duševnimi težavami, zapornikov in kakorkoli socialno neprilagojenih (to umetnost pogosto imenujejo tudi outsider art, outsiderska umetnost). Prva razstava umetnikov iz Gugginga zunaj zidov centra je bila v Galeriji pri sv. Štefanu na Dunaju leta 1970, sledile so številne druge, mednarodne razstave.
Leta 1986 je Feilacher postal vodja Centra za umetnost in terapijo v Guggingu ter ga preimenoval v Hišo umetnikov. Za razliko od Navratila, ki so mu očitali, da ga bolj zanima umetnost in manj dobro počutje pacientov, je bil Feilacher prepričan, da morajo imeti umetniki s posebnimi potrebami enake pravice in možnosti kot njihovi zdravi kolegi, ob tem pa umetniškega delovanja v Guggingu ni obravnaval kot socialni projekt.
Psihiatrično kliniko Gugging so leta 2007 zaprli, danes pa deluje kot Art Brut Center Gugging, ki ga sestavljajo Hiša umetnikov, Muzej Gugging, Galerija Gugging in Odprti atelje (galerija, atelje in muzej so v večji stavbi, nekdanjem otroškem oddelku klinike, tik ob njej pa je Hiša umetnikov; v jugozahodnem delu muzeja so polstalne, triletne razstave, v severovzhodnem delu pa posebne, polletne).
Slikanje s prsti in pleskarskimi barvami
Johann Feilacher je kuriral več kot 150 razstav, od tega 52 v zadnjih šestnajstih letih, ko je bil umetniški vodja Muzeja Gugging. Za razstavo Favoriti art bruta: Feilacherjev izbor je izbral 135 del umetnikov iz različnih držav in obdobij, ob odprtju je povedal, da bi rad prikazal dela umetnikov, ki v Guggingu doslej niso zasedali dovolj prostora, kot so Louis Souter, Mary T. Smith, Franz Gableck in Manuel Griebler (1991), ki se je v zadnjih letih proiliral kot obetaven nov umetnik art bruta.
Prvi del razstave večinsko prikazuje dela umetnikov, ki so delovali znotraj Gugginga – Antona Dobaya, Johanna Hauserja, Ernsta Herbecka, Rudolfa Horacka, Franza Gablecka in vsestranskega
Louis Souter:
Glava moškega,
Augusta Walle, ki je slikal različne predmete, da bi »odstranil grožnjo, ki jo je videl v njih«.
Razstavljena so tudi dela Švicarja Louisa Souterja (1871–1942), bratranca slavnega arhitekta Le Corbusiera; tudi Souter se je izučil za arhitekta, imel je svoj biro in nekaj časa poučeval študente v ameriškem Koloradu, kjer se je poročil. Po ločitvi se je vrnil v Evropo, postal glasbenik in igral v nekaterih znanih švicarskih orkestrih, a je zaradi duševne bolezni pristal v hospicu za starejše v švicarskem mestu Ballaigues. To ni bila prisilna ustanova, vendar je tam ostal skoraj dve desetletji, vse do smrti. V Ballaiguesu je risal v zvežčiče manjšega formata, pozneje zaradi artritisa neposredno s prsti, ki jih
Franz Gableck:
Kleopatra,
je prej pomočil v tuš ali barvo. Le Corbusier mu je pomagal pridobiti boljše materiale za delo in je zbiral njegova dela, a ne tistih, narejenih z prsti; Feilacher in številni drugi menijo, da so prav slednja vrhunec Souterjeve umetnosti. V kratkem času jih je naredil več kot 200. Opazno je tudi, da je bil Souter predhodnik Jeana Michela Basquiata (1960–1988), ameriškega umetnika, ki je v osemdesetih zaslovel z graiti in neoekspresionističnimi slikami.
V Guggingu so razstavljena tudi dela Mary T. Smith (1904–1995) in Martína Ramíreza (1895–1963), ki sodita med vodilne umetnike ameriške outsiderske umetnosti. Mary T. Smith je bila tretji od trinajstih otrok v družini revnih afroameriških dninarjev z juga ZDA. Od zgodnjega otroštva je imela veliko težav s sluhom, zato je bila socialno izolirana in se je posvetila slikanju. Uporabljala je pleskarske barve in z njimi ustvarjala živobarvne slike na lesu in pločevini, šest njenih del je zdaj razstavljenih v Guggingu. Tudi Martín Ramírez, po rodu Mehičan, je bil samouk. Trpel je za katatonično shizofrenijo in večino odraslega življenja preživel v psihiatričnih ustanovah v ZDA. Zadnjih petnajst let je bival v državni bolnišnici DeWit v severni Kaliforniji, kjer je ustvaril skoraj 300 risb izjemne vizualne jasnosti in moči. Na nenavadnih, domišljijskih pokrajinah so liki iz njegovega otroštva – jezdeci, madone, vlaki ...
Skulpture iz vrečk in listja
Na razstavi – v tretji dvorani – pričaka gledalca tudi pol ducata tekstilnih skulptur Judith Scot (1943– 2005). Rojena je bila z downovim sindromom in gluha ter je 35 let preživela v ustanovah za invalide. Leta 1985 jo je od tam rešila sestra dvojčica, ki se je rodila brez motenj, in jo pripeljala v Kalifornijo, kjer imajo vsi državljani z duševnimi motnjami pravico do stalnega izobraževanja. Od leta 1987 je obiskovala Creative Growth Art Center v Oaklandu, eno od prvih organizacij na svetu, ki je ponujala ateljeje osebam z motnjami v razvoju; tam je bila nekaj časa ravnodušna do umetnosti, dokler ni vsakega predmeta, ki ji je bil všeč, ovila z volneno prejo, do njegove neprepoznavnosti. Muzej Gugging ji je leta 2010 posvetil samostojno razstavo – judith.!
Feilacher na razstavi predstavlja tudi ščite plemen iz Nove Gvineje (večina jih je nastala v začetku 20. stoletja); do okoli leta 1930 ta plemena niso imela stika s preostalim svetom, zato je njihova umetnost zanimiva tudi v tem kontekstu. V tej dvorani so na ogled tudi dela francoskega umetnika Michela Nedjarja (1947), ki izdeluje skulpture, igure fetiše iz listja, vrečk in drugega odpadnega materiala ter slike, ki jih s prsti ustvarja na najrazličnejših podlagah – knjižnih straneh, transportnih škatlah za hrano, nakupovalnih vrečkah ...
V zadnjem prostoru nas pričaka velikoformatno delo italijanskega umetnika Simoneja Pellegrinija (1972), ustvarjeno posebej za to razstavo. Njegov medij je pergamentni papir, na katerega z matrico tiska barve; monotipska dela spominjajo na liste iz starih kodeksov z znanstveno, medicinsko, alkimistično, mitološko ali ezoterično vsebino. Pellegrini ni samouk niti predstavnik art bruta ( je profesor na Akademiji za likovno umetnost v Bologni), a že leta sodeluje z Galerijo Gugging.
V tej dvorani so na ogled tudi barvne risbe češkega umetnika art bruta Leoša Wertheimerja (1956). Obseden z železnico od leta 1997 natančno riše lokomotive z vagoni na embalažni papir velikega formata ter zapisuje njihova imena in tehnične podrobnosti. Ob tem razstavo zaokrožajo Stranski učinki ( Side Efects), predmeti in materiali, ki so jih uporabljali umetniki Gugginga – palete, barve, čopiči …
Johann Feilacher je paciente v Guggingu spodbujal k umetniškemu izražanju in o tem obveščal javnost – njihova umetnost je pritegnila zanimanje uveljavljenih slikarjev, kiparjev, pisateljev in galeristov.