Rodil se je z namenom, kot veliki umetniki
Slovo kralja nogometa Brazilci v solzah, legendarni Pele je pri 82 letih izgubil poslednjo bitko za življenje
Leto 1940 ni bilo prijazno do človeštva, v zgodovinskih analih tistega časa močno prevladuje stopnjevanje vojnega pohoda Adolfa Hitlerja. Med številnimi grozodejstvi vendarle najdemo tudi dogodek, ki je veličastno zaznamoval naslednjih 82 let. V brazilskem mestecu Tres Corações (Tri srca) se je rodil Edson Arantes do Nascimento, pozneje povsod znan kot Pele in kralj nogometa. Rojeni zmagovalec, ki je po daljših zdravstvenih tegobah izgubil poslednjo bitko za življenje.
Padlih junakov se občasno spomnimo, legende nikoli ne umrejo, pravi stari rek. Svoje veličine se je zavedal tudi Pele. »Rodil sem se za igranje nogometa, tako kot se je Ludwig van Beethoven za ustvarjanje glasbe ali Michelangelo za slikarstvo in kiparstvo,« je rad ponavljal. Ko so ga nekoč vprašali, če je tako slaven kot Jezus, pa je – malo za šalo in malo zares, kdo bi vedel – odgovoril: »Obstajajo konci sveta, na katerih Jezus ni tako znan in priljubljen.«
Če bi kaj takšnega izustil kdo drug, bi ga izjemno verni Brazilci obtožili bogokletstva. Peleju pa so le prikimali s širokimi nasmeški.
Zanje je bil še precej več kot športno božanstvo. Je edini nogometaš, ki se je lahko pohvalil s tremi naslovi svetovnega prvaka (v letih 1958, 1962 in 1970), v reprezentančnem dresu je zabil 77 golov v 92 nastopih in šele na letošnjem SP se mu je na prvem mestu pridružil Neymar, a na 124 tekmah. Mednarodni olimpijski komite ga je izbral za športnika 20. stoletja pred boksarjem Mohamedom Alijem, atletom Carlom Lewisom in košarkarjem Michaelom Jordanom, Mednarodna nogometna zveza pa je leta 2000 salomonsko podelila lovoriko za najboljšega igralca vseh časov tako Peleju kot Diegu Maradoni.
»Pele je bil najbolj popoln nogometaš v zgodovini. Odlično je igral z obema nogama, kljub pičlim 173 cm višine je deloval kot velikan in vladal tudi v zraku, bil je hiter, močan, predvsem pa neverjetno tehnično podkovan. Znal je vse,« ga je nekoč opisal Bobby Moore, kapetan angleške reprezentance, ki je leta 1966 prekinila niz zmagoslavij Brazilcev na SP. Tudi drugi športni velikani so kar tekmovali, kdo bo našel boljše prispodobe za Pelejeve odlike. V glavnem so se strinjali, da so nogomet verjetno izumili, da bi lahko mož z desetico na rumenem dresu uganjal čarovnije.
Cosmosu iz New Yorka. Za vrzel v njegovem življenjepisu je kriv predvsem nekdanji brazilski predsednik Janio Quadros. Peleja je namreč razglasil za nacionalni zaklad in mu malone onemogočil odhod prek Atlantika, vodilnim možem Santosa pa je naložil, da mora biti najbolje plačani športnik na svetu. Zato so se vsako leto dogovorili za celo kopico ekshibicijskih dvobojev, v katerih so tekmecem zelo drago zaračunali priložnost, da vidijo kralja nogometa. Čaščenje idolov ima pač številne razsežnosti in spodbuja različne poglede, ob katerih je nemogoče ostati povsem brezmadežen. Življenje božansko nadarjenega sina Brazilije je v otroštvu zaznamovala revščina, s katero se je boril kot prodajalec arašidov in čistilec čevljev na železniški postaji. V odraslih letih pa je le s težavo povlekel ločnico med pravljičnim in resničnim. Če je sploh kdaj obstajala.