Slast je v tem, da grem

Prisegla bi lahko, da obstaja višinski gen, ki moške s priimkom Prezelj žene tja, kjer na svet gledajo z vrha (ne zviška, čeprav tudi, a to morda pride v paketu). Oče in stric sta se v višine prvič odpravila že zgodaj; s svojim očetom, ki je bil tedaj še Franc,

zdaj pa je preimenovan v dedija,

so obredli vse hribe in gore v okolici Kamnika, ob tem pa po Ljubljani tu in tam popravljali strehe. Moj oče je danes pilot, stric alpinist, dedek pa se v hribe odpravi dnevno, opremljen s trmo in koščkom jedilne čokolade.

Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj, / ki vrh vse bolj zastira ji oblak, / ki vzpon tja k njej mi že šibi korak / in srka kri iz prenapetih žil, // ker to kar je za mano, me uči, / da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas / dobila bo nem, omrtvel izraz / kot vse, kar daleč spodaj že leži; […] Vrh gore je bel kažipot očem / In jasen dan žari od vsepovsod / in sreča je, da je pred mano pot, / in to da vem, da slast je v tem, da grem, je v pesmi Vzpon zapisal Janez Menart.

Čeprav nikoli nisem čutila želje, da bi stala na vrhu mogočnih azijskih očakov ali z jeklenimi pticami prebadala oblake, so bile gore od nekdaj ključne pri tem, kako razumem ne le sebe, temveč tudi okolje, v katero se hočeš nočeš vpenjamo. Pod Kamniško-Savinjskimi Alpami sem odrasla, jih nato pogrešala ob selitvi v mesto, kjer v nebo rastejo le stavbe, danes pa nanje zrem skozi službena in domača okna.

Kajti hoditi na goro ali stati pod njo pomeni razumeti eno – da obstajajo stvari, večje in večnejše od nas, da smo majhni in minljivi, da pa so minljive tudi vse prepreke in skrbi ter da se na koncu tako ali drugače vse omehča, vse izravna.

In sreča je, da je pred nami pot, in to, da vemo, da slast je v tem, da gremo.