Steklena čebula (Nož v hrbet 2) (Glass Onion: A Knives Out Mystery)
režija Rian Johnson
ZDA, 2022, 139 min.
Neflix ★★★★☆
Rian Johnson, ki se ga po pravici drži sloves, da je s scenarijem in režijo Poslednjega jedija nepopravljivo zavozil osrednjo serijo ilmov
Vojna zvezd, je posnel nadaljevanje svoje nedavne stvaritve Nož v
hrbet. Ostal je v žanru detektivke s primesmi trilerja, ki ga dobro obvlada, daleč od znanstvene fantastike, v kateri je pustil že dve težki klobasi: poleg Zadnjega jedija še Časovno zanko, triler s časovnimi preskoki, ki je – odvisno od pogleda – ali trapast ali ponesrečen. Detektivke gredo Johnsonu bolje od rok. Delno ker so bile vse doslej domiselni žanrski oziroma idejni hibridi. V prvem celovečercu Zadetek je učinkovito vcepil klasični noir (zlasti Dashiella Hammeta) v sodobno gimnazijsko okolje; tudi Brata
Bloom sta noirovski ilm – kolikor je noir oznaka za zgodbe, ki jih žene smrtni gon vsaj nekaterih glavnih likov –, le da je Johnson v ta format prevedel pripoved o poklicnem sleparstvu.
Nož v hrbet je karakterno, situacijsko in dramaturško celosten, tako rekoč obredni poklon žanru who
dunit – torej zgodbam, v katerih detektivski lik prek iskanja sledov ter nenehnih preobratov išče morilca, pogosto v sklenjenem družabnem in krajevnem okviru. Vendar je Johnson zgodbo prepojil z aktualnimi politično-kulturnimi temami. Te so nenehno tako v ospredju, da ilm, če uporabimo Tolkienovo razlikovanje, morda ni alegorija konkretnega zgodovinskega trenutka, a mu je vsekakor vzporeden. Tematizira namreč slutnjo ekonomskih, socialnih, spolnih in kulturnih privilegirancev, da jim skuša privilegije nekdo izmakniti. Preiskava umora se v
Nožu v hrbet konča z miniaturno različico »velike nadomestitve«. Tako se Johnson poigra s strahovi nekaterih sodobnih konservativcev – tudi s strahom, da nadomestitvi sploh ne botrujejo prišleki, temveč domača elita. Ost zgodbe sicer ovije v razlago, da je upodobljeni prenos družbene in ekonomske moči pravičen; da je novi prejemniki niso uzurpirali, temveč so si jo zaslužili. Toda zbodljaj je več kot očiten: »Na vrhu vas bo nekdo zamenjal, in prav vam je.«
Steklena čebula sledi svojemu predhodniku, tako žanrsko kakor glede politične in kulturne umeščenosti. Zgodbo tudi tokrat spremljamo skozi oči in oster intelekt detektiva Benoita Blanca (Daniel Craig; francosko ime, južnjaški naglas ter tujost v okolju, ki ga preiskuje, so seveda odmevi Hercula Poirota). Dogajanje je tudi tokrat prostorsko zamejeno, najprej z geografsko lokacijo – pripoved je postavljena na zasebni otok v Egejskem morju –, potem še s stenami »graščine«, v kateri poteka večina preiskave. Blanc tudi tokrat preiskuje skupino moralno priskutnih osumljencev, ki jih povezujeta popolna odvisnost od dobre volje istega mogočnega človeka ter morda visoka motiviranost za hudodelstvo. Spet je v ospredju vprašanje, ali si liki zaslužijo svojo družbeno veljavo, in s tem so povezani tudi storjeni zločini. Drugačen je le kontekst upodobljenih privilegijev. V Nožu v hrbet gre za privilegije, ki izhajajo iz sorodstva z bogatim pisateljem detektivk; v
Stekleni čebuli pa za privilegije, ki izhajajo iz prijateljstva z osebo, ki je obogatela z veliko tehnološko pridobitvijo.
Vnaprej je o zgodbi dobro vedeti čim manj, zato podajmo le glavne obrise. Blanca neznano kdo povabi na zasebni otok spletnega mogotca Milesa Brona (Edward Norton), na kratkočasen konec tedna, med katerim bodo obiskovalci za zabavo preiskovali Bronov »umor«. Na otok so povabljeni tudi Bronovi prijatelji: Lionel (Leslie Odom ml.), glavni znanstvenik v Bronovem podjetju Alpha (tako zelo se zgodba približa aktualni stvarnosti), Birdy (Kate Hudson), modna oblikovalka in razvpita spletna vplivnica, Duke (Dave Bautista), podkaster in borec za pravice moških, Claire (Kathryn Hahn), guvernerka Connecticuta, in Andi (Janelle Monáe), ki je z Milesom ustanovila Alpho, a jo je z umazanim inančnim manevrom pred kratkim izločil iz podjetja. Po uvodu, v katerem izvemo za obilico morebitnih zamer med vpletenimi, se na otoku zgodi prva smrt. Po njej se dogodki naglo vrstijo vse do točke, ko mora Johnson razkriti zamolčano ozadje Blancove navzočnosti. To je iztočnica za začetek odstiranja plasti »steklene čebule« in ugotavljanja, kdo kaj hoče od koga in kaj je kdo komu storil.
Film Steklena čebula je, primerno naslovu, sestavljen iz več plasti. Ena plast je gola mehanika preiskave, ki tvori detektivsko zgodbo. Ta deluje dovolj učinkovito in, sodeč po prvem gledanju, logično, da ilm trdno stoji kot predstavnik svojega žanra. Druga plast je vse tisto – zlasti montaža in glasbena spremljava –, kar v zvezi s prikazom preiskave naredi iz ilma dober triler. Če »kupimo« detektivski vidik Steklene čebule, bomo tudi trilerskega. Zadnja plast so omenjeni sklici na aktualni politično-kulturni trenutek: na to, kako ga iltrirajo družabna omrežja, ter na tamkajšnjo obsedenost z videzom, vseskozi na račun sočutja, poštenosti in védenja. In seveda na to, kako se vse našteto uteleša v topoumnem mitu o vizionarskem tehnološkem inovatorju (Johnson je novinarju revije Wired dejal, da je podobnost upodobljenega z Muskovimi blodnjami po prevzemu Twiterja le »grozotno, grozotno naključje«). Za prijeten ogled docela zadostujeta že prva in druga plast. V polno pa pričujoči ilm zadene šele, če med gledanjem ves čas zaznavamo tretjo.