Veliko negotovosti in nezaslužena nagrada
Balkan v letu 2022 Regija, ki od začetka vojne v Ukrajini živi v strahu pred širitvijo spopada, deluje, kot da bi obtičala v 90. letih
Iztekajočih se 12 mesecev bo na Zahodnem Balkanu ostalo v spominu kot leto, v katerem se je znova veliko govorilo o evropski prihodnosti. Ob spremljanju vojne v Ukrajini so vsi upali, da se konlikt ne bo prelil na Balkan, sem in tja se je tudi rožljalo z orožjem. Čeprav so vajeni kriz in pogovorov o visokih cenah, so Balkanci letos še več kot sicer govorili o draginji, predvsem po vibru, whatsappu in drugih spletnih aplikacijah, ki omogočajo brezplačno komunikacijo s sorodniki in prijatelji, odseljenimi v tujino.
Zahodni Balkan mora postati geostrateška prioriteta Evropske unije, če želi stara celina ohraniti mir in stabilnost. Stavek, ki smo ga iz ust nekdanjega predsednika Slovenije Boruta Pahorja in številnih drugih slovenskih politikov v preteklih letih slišali nič kolikokrat, je letos padel na plodna tla. Voditelji držav Evropske unije so odobrili kandidatski status Bosni in Hercegovini in tako končno pokazali konkretno pripravljenost odpreti vrata Unije. Balkanskim državam se nekoč v prihodnosti nasmiha kolektivna priključitev tako dolgo želeni evropski družini narodov, ki so se ji mladi ekonomski begunci z Balkana že zdavnaj priključili. Seveda bodo prihodnje balkanske članice EU prej morale izpolniti postavljena merila in se uskladiti z evropskimi pravili igre. Prav iskanje resnične volje med domačimi političnimi elitami, da izpolnijo zahteve Bruslja, utegne biti naslednja v dolgi vrsti velikih ovir na evropski poti. Čeprav si slovenska diplomacija rada pripne zasluge za napredek Balkana, je večji del zaslug za kandidatski status BiH mogoče pripisati vojni v Ukrajini in z njo povezanim skrbem.
Optimističnim napovedim težko verjamejo
V Bosni in Hercegovini je jasno, da velik korak BiH na evropski poti ni rezultat prizadevnega dela domačih političnih voditeljev, zato je ta uspeh tudi požel manj veselja, kot bi si predstavljal kdo na Zahodu. Za državo, ki jo že več kot četrt stoletja vodijo stranke z nacionalističnim predznakom in retoriko, ki se je komajda kaj spremenila od vojnih časov, je razburljivo leto. Pred splošnimi volitvami in po njih so se vrstile burne javne razprave, secesionistične grožnje vodstva bosanskih Srbov, ki uživa podporo Madžarske in Rusije, ter odločitev Visokega predstavnika o spremembi ustave in volilnega zakona. Seveda ta odločitev ni minila brez protestov ljudi, ki se bojijo, da sprememba volilnega zakona lahko vodi v razbijanje države.
Povečevanje napetosti in skrbi, da bi botri iz Rusije napolnili praznino, ki jo je v regiji pustila ignoranca EU, je pripeljala do vojaške okrepitve evropske mirovne misije Eufor. »Čeprav so nekateri okoreli dvomljivci poskušali zmanjšati pomen tega koraka, sem prepričan, da je to edinstvena priložnost. Hitro oblikovanje organov oblasti na vseh ravneh bi pomenilo dokaz, da je cilje možno uresničiti, in jasen znak, da so vsaj nekateri politiki pripravljeni izrabiti to priložnost in delati za nadaljnji napredek BiH na poti k članstvu v Evropski uniji,« je v svoji novoletni poslanici o pridobitvi kandidatskega statusa med drugim zapisal Visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Christian Schmidt.
Utrujeni gospodarski tiger je stisnjen v kot
Bruto domači proizvod Srbije se bo po predhodnih ocenah srbskega Zavoda za statistiko letos povečal za 2,3 odstotka, kar je najmanj med balkanskimi državami. Po hitri rasti v prvi polovici leta, ki je sledila gospodarskemu okrevanju po dveh pandemičnih letih in za regijo rekordni 7,5-odstotni rasti v lanskem letu, se je ta v drugi polovici leta močno upočasnila. Največja med državami
Zahodnega Balkana je v preteklih letih veljala za regijskega gospodarskega tigra in je bila med bolj privlačnimi za tuje naložbe, po 15,98-odstotni rasti neposrednih tujih naložb v letu 2021 pa so naložbe v letošnjem letu stagnirale. Analitiki ocenjujejo, da so prav prvi znaki gospodarskega umirjanja med glavnimi razlogi, zakaj je Beogradu ustrezalo stopnjevanje napetosti v odnosih s Prištino, tako so odvrnili pozornost javnosti od težav, ki bodo v prihodnje bolj vplivale na kakovost življenja kot status Kosova.
Stopnjevanje napetosti s Kosovom je vrhunec doseglo z dvigom bojne pripravljenosti srbske vojske in se začasno ustavilo z umikom cestnih zapor, ki so jih na severu Kosova postavili tamkajšnji Srbi.
Da je za umik barikad in zmanjšanje napetosti na Kosovu bolj kot Beograd ali Priština zaslužna ameriška diplomacija, je jasno. Tako kot je jasno, da bo Beograd težko v nedogled ignoriral zahteve EU, da svojo zunanjo politiko uskladi z
Unijo in uvede sankcije proti Rusiji. Čeprav je Srbija uradno nevtralna država in se je uradno zavzela za ozemeljsko celovitost Ukrajine, ni javno nikoli obsodila ruske agresije, s Kremljem še naprej sodeluje na številnih področjih in ostaja odprta za ruske državljane, ki lahko v Srbijo priletijo brez vizuma in tam brez težav odprejo svoje podjetje, ki se na tak način ogne evropskim sankcijam.
Črna gora in Kosovo na očeh varnostnih strokovnjakov
Prihodnja stabilnost in varnost Zahodnega Balkana in Evrope bo odvisna tudi od političnih razmer v dveh najmanjših državah regije, Črni gori in Kosovu. Politična kriza v Podgorici se vleče vse od lanskega padca vlade socialdemokratov pod vodstvom predsednika Mila Đukanovića, ki je na oblast naplavil prosrbske stranke. Te so v tesni navezi z Rusiji naklonjeno Srbsko pravoslavno cerkvijo prevzele nadzor nad večjim delom družbenih sistemov v državi, ki je članica Nata in je med balkanskimi kandidatkami za članstvo v EU prehodila najdaljšo pot.
Na Kosovu si veliko obetajo od prihajajočega leta, računajo, da bo ob dejavni pomoči zahodnih diplomacij končno prišlo do premika v urejanju statusa Kosova in odnosov s Srbijo, ki odločno zavrača nemško-francoski predlog sporazuma in obenem vztraja pri zahtevi za ustanovitev skupnosti srbskih občin na večinsko srbskem severu Kosova. Čeprav je že dalj časa tarča kritik domače opozicije in številnih zahodnih veleposlanikov, ker Srbom ne želi izpolniti zaveze, ki so jo dali njegovi predhodniki, je sedanji predsednik vlade Albin Kurti odločen, da tega ne bo storil, ker skupnost občin razume kot srbski poskus delitve Kosova. »Hoteli so delitev Hrvaške, in jim ni uspelo, hoteli so delitev Bosne in Hercegovine, in so dobili Republiko Srbsko, zdaj hočejo razdelitev Kosova, na neki način imitirajo sami sebe. Moram jih [oblast v Beogradu] kritizirati zaradi pomanjkanja kreativnosti. Vse to smo že videli pred tridesetimi leti,« je v pogovoru za Delo ta teden dejal Kurti. Da so razmere na Kosovu zapletene, kaže tudi vojaška baza Natove mirovne misije Kfor v Prištini, ki menda že dolgo ni bila tako polna, kot je zdaj.
Ruski vpliv najmanjši v Severni Makedoniji
Že januarja letos je vlado Zorana Zaeva nasledila ekipa Dimitra Kovačevskega, ki ga vidijo kot nekakšno jamstvo kontinuitete po umiku Zaeva. Poleg gospodarskih težav, ki so stalnica v njeni sodobni zgodovini, Severno Makedonijo spremljajo neprestani zapleti s sosedami. Ko so se s spremembo imena znebili grške ovire na poti v EU, jim nove blokade postavlja Bolgarija, ki zahteva spremembo makedonske ustave v zameno za zeleno luč za pogajanja z Brusljem. V politični praznini so ljudje, siti obstoječe ponudbe, razmeroma dobro sprejeli novega igralca, ki bi lahko v prihodnosti postal močan, to je stranka Levica. Levica Evropi naklonjenega makedonskega volivca straši z radikalnostjo in naklonjenostjo Kitajski in Rusiji.
Sicer pa z izjemo Levice v Severni Makedoniji ni politične sile, ki bi bila dojemljiva za ruski vpliv. Deloma je to zagotovo tudi zasluga velike prisotnosti ameriških varnostnih in obveščevalnih struktur. Pretežno se sicer posvečajo pregonu organiziranega kriminala in narkomaijskih struktur, a obveščevalci prav s tem prispevajo k oviranju korupcije, ki je glavno orodje, s katerim se v balkanskih državah po tiho uveljavljajo ruski interesi.
V prihodnosti se jim obeta priključitev evropski družini narodov, ki so se ji ekonomski begunci z Balkana že zdavnaj priključili.