Energija sonca

Prehod k zeleni energiji bi bil precej učinkovitejši, če bi odločevalci v procese odločanja in načrtovanja vključili prostorsko stroko, arhitekte, krajinske arhitekte in urbaniste.

Silicij je drugi najpogostejši element v zemeljski skorji. Predstavlja kar 25,7 odstotka zemeljske teže. Nahaja se v glini, granitu, kremenjaku in pesku. Je najpomembnejša sestavina stekla, cementa, keramike, silikonov, in kar je za sodobno človeštvo (in to kolumno) še posebno pomembno, vseh polprevodniških naprav, med njimi tudi sončnih celic. Kar 95 odstotkov zdaj proizvedenih jih namreč uporablja silicij kot polprevodnik, ki energijo sonca pretvori v električno energijo.

Sončne energije, ki pade na zemeljsko površje, je več, kot je človeštvo potrebuje, a trenutno je le majhen del pretvorimo v električno energijo. Naši energetski viri še vedno v največji meri temeljijo na fosilnih gorivih. V zadnjem desetletju je tehnologija izdelave sončnih celic toliko napredovala, da se je cena znižala za več kot 80 odstotkov. Razvoj pa se nadaljuje in v prihodnjih desetletjih lahko pričakujemo še nadaljnje zniževanje cen in povečevanje učinkovitosti.

To bi lahko bila dobra novica za naše okolje. Proizvodnja sončne elektrike ima namreč več kot 20-krat manjši ogljični odtis od fosilne elektrike. Sončni paneli so zgrajeni večinoma iz silicija in jih je mogoče skoraj v celoti reciklirati. Ne povzročajo hrupa ali strupenih emisij. Vzdrževanje je preprosto, enkrat do dvakrat na leto jih je treba očistiti z vodo in krpo. Poleg tega imamo tudi pri nas kakovostne proizvajalce in bi bila elektrika tako povsem lokalno pridobljena.

Zaradi številnih prednosti in minimalnega vpliva na okolje je evropska komisija proizvodnjo sončne elektrike izpostavila kot prioriteto, in sicer s ciljem, da bi do leta 2030 v EU dosegli 600 gigavatov fotovoltaične zmogljivosti. Za lažjo predstavo: to je enako moči tisoč blokov termoelektrarn, kot je naš zloglasni Teš 6.

Ker Sloveniji do zdaj ni uspelo zagotoviti predpisanih količin obnovljivih virov energije, je vlada septembra pripravila nov zakon o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Njegov najpomembnejši namen je pospešiti birokratske postopke za gradnjo sončnih elektrarn. V Sloveniji imamo namreč zelo zapleten in dolgotrajen sistem umeščanja v prostor, ki naj bi zagotavljal strokovnost odločanja in kakovost prostora. A če pogledamo prostor, se zdi, da ima čezmerna birokracija prav nasproten učinek: prostor je večinoma pozidan razpršeno in s slabo arhitekturo, ki se razrašča povsod (tudi na kakovostnih kmetijskih zemljiščih).

Če bi bili normalna in odgovorna družba, bi ta zakon z veseljem podprli. Omogoča namreč hitro umeščanje sončnih elektrarn v prostor. Je korak k doseganju ciljev evropske komisije, a kar je še bolj bistveno, pomemben korak k zeleni energiji in neodvisnosti od fosilnih goriv, ki povzročajo centralizacijo moči, geopolitične krize in podnebne katastrofe. A oglasili so se okoljevarstveniki s tehtnim argumentom, da bo novi zakon povozil odločitev lanskega referenduma, ki je zavrnil zakon o vodah. Novi zakon namreč predvideva možnost umestitve sončnih elektrarn s poenostavljenim birokratskim postopkom na degradirane vodne površine (to so jezera, nastala z udorom rudniških kopov, gramoznice, akumulacijski kanali in podobno) ter nabrežja. Prav tako pripravljavcem zakona, ki lahko bistveno vpliva na prostor, očitajo, da ni vključena nobena od prostorskih strok (krajinske arhitekture, urbanizma in arhitekture) niti v pripravo zakona niti v postopke odločanja o umeščanju posameznih objektov v prostor. Tako se ta dobronamerni zakon lahko sprevrže v svoje nasprotje in za reševanje okoljske krize žrtvuje okolje.

Lahko si predstavljamo črne scenarije, kot jih je civilna družba predstavila ob nasprotovanju zakonu o vodah: Blejsko jezero, katerega gladina je prekrita s solarnimi paneli. Če bodo investitorji, spodbujeni z evropskimi subvencijami in ugodno zakonodajo, gradili elektrarne, kjer bo najceneje in najhitreje, bosta lahko resno ogroženi naravna in kulturna krajina. Ogrožena bodo morda kmetijska zemljišča (noben hektarski donos se ne more primerjati z evropskimi subvencijami) in celo jezera. Če je naše okolje uničeno že s stihijsko razpršeno pozidavo, bo morda kmalu še s sončnimi paneli.

In kakšno površino sončnih celic bi potrebovali, da bi učinkovito reševali naše potrebe po električni energiji? Za lažjo primerjavo vzemimo že omenjeni Teš 6. Ta ima moč generatorja 600 MW in proizvede skoraj eno tretjino električne energije v Sloveniji. Sončna elektrarna moči 1 megavat potrebuje površino okoli 4000 kvadratnih metrov. Sončna elektrarna, ki bi bila po moči primerljiva Tešu 6, bi merila okoli 2,4 km2. To je 0,012 odstotka površine Slovenije, kar je enako površini dveh Blejskih jezer. Če primerjamo še cene: Teš 6 je stal 1,4 milijarde evrov, po moči ekvivalentna sončna elektrarna domačega proizvajalca pa bi stala 0,3 milijarde evrov. Z nedavno tiho polmilijardno dokapitalizacijo Holdinga Slovenske elektrarne iz javnih, skupnih sredstev nas vseh bi lahko že naredili velik korak k zeleni prihodnosti.

Seveda so te primerjave okvirne in ne upoštevajo, da se ob slabem vremenu učinkovitost sončnih panelov zmanjša in da ponoči ne proizvajajo energije, a so dovolj natančne, da je jasno, zakaj bo sončna energija vse pomembnejša v prihodnosti.

Ker po statističnih podatkih arhitekti na mesec načrtujemo skupaj okoli 50.000 m2 novih strešnih površin, ki bi lahko bile tudi sončne elektrarne, bi bil prehod k zeleni energiji veliko učinkovitejši, če bi odločevalci vključili prostorsko stroko, arhitekte, krajinske arhitekte in urbaniste v procese odločanja in načrtovanja. Samo na novo zgrajene strehe bi lahko do konca leta 2025 zagotovile 360 megavatov moči novih sončnih elektrarn. Naša energetska preskrba pa ne bi bila več odvisna od megalomanskih projektov (ki so podvrženi korupciji), ampak bi bili viri demokratično razpršeni. Tudi s pomočjo arhitekture in urbanizma, predvsem pa sodelovanja vseh strok in političnih polov, bomo v prihodnjih nekaj letih morda res doživeli evolucijski prehod od fosilnih goriv v novo dobo energije sonca, ne da bi za to žrtvovali naravo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.