Ob umiritvi cen nafte se postavlja vprašanje smiselnosti regulacije
Cene pogonskih goriv Po treh pocenitvah opolnoči manjša podražitev
Po treh zaporednih pocenitvah so se cene pogonskih goriv opolnoči nekoliko zvišale. Podražitev bodo bolj občutili lastniki vozil z bencinskim motorjem. Regulacija cen v Sloveniji in na Hrvaškem pa sproža vse več polemik, ko se pojavlja vprašanje povračila nastale škode zaradi omejevanja cen.
Najvišja dovoljena cena 95-oktanskega bencina se je zvišala za 3,4 centa, na 1,276 evra za liter. Dizelsko gorivo se je podražilo za 1,6 centa, tako da najvišja dovoljena cena znaša 1,483 evra. Enkratno polnjenje 50-litrskega rezervoarja je tako dražje za 1,70 evra oziroma za 80 centov. Za dva centa se je podražilo tudi kurilno olje, kjer najvišja dovoljena cena slaba dva tedna znaša 1,115 evra.
V Sloveniji se najvišje dovoljene cene določajo vsaka dva tedna, podlaga za izračun pa je povprečje najvišjih dnevnih cen na mediteranskih borzah v preteklih dveh tednih. Omejitev velja zgolj na črpalkah zunaj avtocest. Omenjena regulacija (in podobna regulacija pri naših južnih sosedih) postaja vse bolj sporna, pri čemer se pojavlja tudi veliko napačnih ali celo lažnih interpretacij. Najbolj izpostavljen je Petrol, vodilni trgovec v regiji, ki mu je regulacija cen vzela velik del dobička, in delničarji (med njimi je tudi država Slovenija) vse glasneje zahtevajo, da družba zaščiti svoje premoženje pred oškodovanjem države.
Med nadzorom in socialno pomočjo
Marsikomu se zdi takšna zahteva Petrola nerazumna, saj je imela Slovenija dve desetletji enako regulacijo, kot jo ima zdaj. A v resnici ima Petrol prav, ko zahteva povračilo škode. Takoj je sicer treba opozoriti na ločen problem dveh obdobij posegov s ciljem omejitve visokih cen. Ko je Slovenija cene omejila od sredine marca do maja in potem še v delu maja in junija, jih je vlada zamrznila na neposredni podlagi določil zakona o kontroli cen. V tem primeru zakon izrecno opredeljuje povračilo škode zaradi izgube dohodka in dobička.
Regulacija cen, ki jo je vlada uvedla v drugi polovici junija, posega v maržo trgovcev. Pravna podlaga je uredba, ki pa je tudi sprejeta na podlagi zakona o kontroli cen. Petrol in drugi trgovci lahko tudi v tem primeru zahtevajo povrnitev škode, če ugotovijo, da jim je nastala.
Zakaj lahko zdaj trgovci zahtevajo povračilo škode, prej pa tega dve desetletji niso mogli? V čem je torej razlika med ureditvijo, ki je veljala dve desetletji, in zdajšnjimi omejitvami? Poenostavljeno povedano je razlika v namenu regulacije. Slovenija je dve desetletji z uredbo določala najvišjo dovoljeno ceno, ker je ugotovila, da obstaja na trgu naftnih derivatov monopolni položaj. Cilj zdajšnje regulacije pa je omilitev vplivov visokih cen energentov.
Ker za rast cen ni kriva tržna moč trgovcev v Sloveniji, lahko ti tudi v tem primeru popolnoma upravičeno zahtevajo nadomestilo za povzročeno škodo. Podobno velja za ureditev pri južnih sosedih, kjer je treba opozoriti, da je regulacija cen določena podobno, vendar pa slovenska in hrvaška uredba nista povsem enaki. Razlikujeta se predvsem v dodatnih bremenih, ki jih nosijo trgovci, kot sta strošek biokomponente in vzdrževanje ustreznih zalog. Prav zaradi teh razlik je Petrol v drugi polovici lanskega leta na Hrvaškem utrpel večjo škodo kot v Sloveniji.
Cene surove nafte so se v zadnjem obdobju precej umirile in se gibljejo okoli 80 dolarjev za sod. Tudi uvedba embarga EU na rusko nafto in cenovne kapice na prodajo ruske nafte drugim državam za zdaj ni zatresla mednarodnih naftnih trgov. Negotovost v prihodnjih mesecih prinaša le še uveljavitev embarga na ruske izdelke iz nafte, ki pa, kot kaže, tudi ne bo povzročil večjega pretresa. S tem pa se postavlja tudi vprašanje smiselnosti regulacije cen pogonskih goriv.
Velika tržna moč in normalne marže
Odprava regulacije pa tudi reševanje sporov, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, bosta gotovo obudila vprašanje tržne moči trgovcev. V Sloveniji trije trgovci obvladujejo več kot 90 odstotkov maloprodaje, in če bo EU madžarskemu Molu dovolila prevzem črpalk OMV, se bo koncentracija še povečala. Trgovci imajo veliko tržno koncentracijo tako na lokalni kot na državni ravni. Le ponekod sta si blizu dve konkurenčni črpalki.
Tudi pregled gibanja cen takrat, ko so trgovci te oblikovali prosto, kaže na vsaj njihovo tiho dogovarjanje. Natančneje, eden od trgovcev je postavljal cene, ki so jim drugi sledili. Cene med črpalkami so bile zelo podobne in so se spreminjale skoraj sočasno. Načeloma tako obstajajo možnosti, da se postavi regulacija zaradi tržne moči trgovcev.
A sama po sebi zgolj nevarnost izkoriščanja tržne moči še ne pomeni, da bi država lahko uvedla regulacijo cen ali bi jo morala uvesti. Ker je leta 2020 ugotovila, da obstajajo pogoji za sprostitev cen, bi morala država (natančneje AVK) zdaj narediti ponovno oceno razmer na trgu. Kljub očitno prevladujočim tržnim deležem pa naloga ne bo enostavna. Res je sicer, da so se marže trgovcev v Sloveniji v času sprostitve cen zvišale, vendar so še vedno nižje kot, denimo, v Avstriji. Država bo tako težko utemeljila, da trgovci izkoriščajo tržno moč in da so razmere drugačne kot leta 2020. Seveda bi bilo tudi kočljivo, če bi zgolj spremenila razlog regulacije s ciljem, da se razbremeni odgovornosti za povračilo nastale škode.
• Regulirane cene pogonskih goriv in kurilnega olja so se zvišale.
• Cene nafte se umirjajo in vpliv vojne je vse manjši.
• Omejitev cen zaradi draginje nima enakih posledic kot nadzor zaradi monopola.