Gledališče je prostor, ki razume drugačnost
Kriplov zagovor Osebna zgodba, ki z družbeno kritiko in samoironijo tematizira različne vrste invalidnosti
»Potem pa sem si rekel: 'Ej, stari, povej končno v predstavi, kdo si. Kdaj si postal takšen,'« v novi predstavi, ustvarjeni v tandemu z režiserjem Matjažem Latinom, izjavi Simon Šerbinek. »Komedija« s pomenljivim naslovom Kriplov zagovor bo prihodnji teden premierno uprizorjena na malem odru mariborskega lutkovnega gledališča. Takšen je postal, ko je ostal brez nog.
Predstava je nadaljevanje sodelovanja pri monodrami Krhkost, nastali po eseju ilmskega ustvarjalca Jean-Clauda Carrièra. »Hotel sem preiti iz družbene kritike kapitala v osebno situacijo, v kateri moram premagovati različne ovire,« je dejal Šerbinek. »Režiser je na enem od najinih ustvarjalnih sestankov začutil humor, ki ga gojim do svoje invalidnosti. Rekel mi je, zakaj ne bi enkrat v predstavi končno povedal, kdo sem in kdaj sem postal takšen. Teksta sva se nato lotila sistematično. Sestavil sem nekaj anekdot, ki sva jih nato skozi improvizacijo za mizo povezala in dopisala. Ves čas sva se snemala, nato pa sem po posnetkih pisal prizore. Matjaž Latin jih je pregledal in ponovno sva jih obdelala. Tekst sva pisala vse poletje in še jeseni. Prav tako besedilo nastaja sproti, saj je ves čas v interakciji z občinstvom in se na to odzivam med predstavo.«
Vztrajni optimizem
Kriplov zagovor je označen kot »monodrama, podnaslovljena kot komedija, in vključuje elemente različnih žanrov, od angažirane standup komedije do dokumentarnega realizma«. Neposreden naslov z nižjepogovorno oznako za invalida, pohabljenca, zbode v oči in vzbudi nelagodje. Zanj sta se odločila po posvetih z več ljudmi, tudi invalidi, raznimi društvi, s psihologom. »Invalidi do tega izraza nimajo predsodkov, predvsem če se pojavi v okoliščinah, kot je predstava, ki odpravlja tabuje o vseh vrstah invalidnosti, tako telesnih kot duševnih. Prav tako so invalidi sami ustanavljali skupine, v katere je bil vključen samostalnik kripelj, « je pojasnil igralec. Podnaslov Komedija sporoča, »da monopredstava ne govori zgolj na humoren način« o družinskih in drugih anekdotah, denimo iz kroga košarkarjev na vozičku, »ko smo včasih celo namenoma izkoristili svojo invalidnost«, temveč se loteva tudi aktualne problematike položaja invalidov v družbi, tako inančne kot zdravstvene.
Pred šestindvajsetimi leti je zaradi poskusa samomora v nesreči z vlakom izgubil obe nogi. »Prvič sem se odločil javno spregovori
Simon Šerbinek
ti o tem, saj je okolje do tega zelo zadržano,« je priznal Šerbinek, ki je po tem znova našel smisel, dokončal dve fakulteti ter si ustvaril družino. »Kljub temu sem čutil, da bi moral razčistiti s preteklostjo in iti naprej. Morda mi bo s to predstavo to uspelo. Kakor sem rekel že v prejšnji predstavi: 'Vsi smo krhki in umremo lahko tudi zaradi pikov čebel, kihanja ali padca po stopnicah.' Če bom s tem, da se bom v tem smislu odprl, še komu pomagal, da bo lažje gledal na svojo usodo, in bom s tem tudi sebi priznal, da smo vsi v življenju delali napake, bo morda za koga kak trenutek na tem svetu lažji. Čeprav se sliši klišejsko, so me izkušnje naučile, da je treba vztrajati v tem optimizmu.«
Načrtuje tudi izdajo avtobiografskega romana, ki ga je pisal skoraj dvajset let. Govori o njegovem življenju pred nesrečo in vzrokih za prosti pad, v katerem se je znašel. »Morda bom na koncu ugotovil, da naša družba še ni zrela za odkrit pogovor in da bo večina zavračala to tematiko,« je razmišljal, a se je kljub temu odločil, da bo poskusil. »Še vedno obstaja možnost, da se po neuspešnem poskusu vrnem med lektorje in šepetalce v gleda
Čutil sem, da bi nekako moral razčistiti s preteklostjo in iti naprej. Morda mi bo s to predstavo to uspelo.
Invalidi do izraza kripelj nimajo predsodkov, predvsem če se pojavi v okoliščinah, kot je predstava, ki odpravlja tabuje o vseh vrstah invalidnosti.
Morda bom na koncu ugotovil, da naša družba še ni zrela za odkrit pogovor in da bo večina zavračala to tematiko. Kljub temu sem se odločil, da bom poskusil.
lišču. Gledališče je namreč prostor, ki je zelo razumevajoč do drugačnih, zato drugačne sprejme medse in zato sem imel vsa ta leta možnost, da sem ga spoznaval v zaodrju ter se šele v zrelih letih izpostavil na odru, za katerega sem mislil, da je zame odpisan.«