Priložnost na Trgu

Pomanjkanje zaupanja je sistemsko, kar se kaže tudi v odnosu največjega kolektivnega subjekta, države, do nepremičnin.

Najprej dobra novica: ponuja se edinstvena priložnost, da država reši svoj lastni stanovanjski problem in da se iz skvoterja spremeni v ponosnega lastnika nepremičnine na odlični lokaciji. Stavba je poleg vsega še svetovno znan arhitekturni in oblikovalski dosežek domačega avtorja. Hkrati lahko oblast orje ledino v trajnostni, okoljsko in ogljično prijazni prilagojeni ponovni uporabi stavb, namesto da bi zidala nove zgradbe. Obstaja celo realistična možnost za ugoden odkup objekta. Kaj pa slaba novica?

V Sloveniji ima nepremičninski kredit zaradi čaščenja lastništva nepremičnin, trideset let dolgih odplačnih dob in predestinacije na podlagi dohodkov in premoženja teološke razsežnosti. Tisti, ki so se v obdobju rekordno nizkih obrestnih mer lahko zadolžili in ugodno kupili stanovanja, so bili pogosto že lastniki stanovanj; prav s svojim premoženjem in nadpovprečnimi dohodki so banke prepričali, da bodo kredite lahko tudi odplačevali. Ugodne pogoje so izkoristili za nakup dodatnih, v času vse višje inlacije varnih in zanesljivih naložb, ter se prelevili v najemodajalce za drugo skupino državljanov, ki so brez kreditov. Tem, ki bi stanovanja potrebovali, v bankah namreč ne zaupajo, da bodo lahko odplačevali posojila. Kredit ni samo izraz zaupanja banke, da bo komitent tudi čez dvajset let lahko mesečno plačeval glavnico in obresti – »Credo« je tudi sestavni del katoliške maše, kjer občestvo izraža svoje zaupanje v končno odrešenje. Vendar nepremičninski kredit pri nas deluje prav obratno od vere: kdor je že odrešen (ima stanovanje), je lahko odrešen še večkrat. Kdor pa odrešenje (in stanovanje) šele potrebuje, ni vreden zaupanja in ga prav zato ne more dobiti.

Pomanjkanje zaupanja je sistemsko, kar se kaže tudi v odnosu največjega kolektivnega subjekta, države, do nepremičnin. Problem Republike Slovenije ni v tem, da drugi ne bi verjeli v njene odplačne sposobnosti (še celo v neugodnih gospodarskih pogojih so državne obveznice šle za med), ampak da sama vanje ne zaupa. Živi z danes na jutri. Kako si sicer drugače pojasniti, da se pri nas država vede predvsem kot najemnik in skvoter? Ogromen del državnega aparata je nameščen v generičnih pisarniških stavbah po prestolnici, ki so v lasti zasebnikov in za katere davkoplačevalci plačujemo drage najemnine. V času trajanja samostojne države so bili ti pogosto nekakovostni in energetsko potratni prostori že večkrat preplačani. Precej ceneje, predvsem pa bolj gospodarno in trajnostno bi bilo zgraditi ali odkupiti lastne stavbe. Poleg tega bi država, ki jo bistveni izzivi spopadanja s podnebnimi spremembami in energetskega prestrukturiranja še čakajo, lahko postala vzor trajnostnega in racionalnega upravljanja prostora – osnovnim skupnim dobrim.

Avstro-ogrsko cesarstvo in socialistična Jugoslavija sta bili precej revnejši, obenem pa tudi kulturno, prostorsko in arhitekturno veliko bolj ambiciozni družbi. Avstro-ogrske palače so kompetenten provincialni izraz nadnacionalne avtoritete. Vladne in tudi druge družbene stavbe socialistične Jugoslavije, kot so modernistične šole, bolnišnice, kulturni centri, izražajo veliki projekt modernizacije države in družbe, ki je še zdaj temelj naše socialne države. Danes pa bi moral vsak objekt, ki je zgrajen ali obnovljen s proračunskimi sredstvi, izražati boj s podnebnimi spremembami in ogljičnim odtisom družbe, moral bi biti energetsko smotrn in prostorsko gospodaren, predvsem pa bi moral omogočati sodobno, solidarno in pluralno družbeno življenje.

Zdaj pa k nepremičninski priložnosti. Predsednik uprave NLB je pred dobrim letom napovedal, da bo največja slovenska banka prej ali slej prodala svoje prostore na Trgu republike. Impozantna stolpnica TR2 osrednjega slovenskega modernista Edvarda Ravnikarja (mimogrede, vlada je leto 2023 razglasila za Ravnikarjevo jubilejno leto) sestavlja polovico Ljubljanskih vrat, našega edinega pravega slavoloka, obenem pa je organski sestavni del kompleksa, ki je bil zasnovan kot republiški politični, upravni in kulturni center. Zaradi gospodarske krize sta gradbišči stolpnic, ki sta bili najprej namenjeni izvršnemu svetu, v šestdesetih odkupili in dokončali Ljubljanska banka in Iskra, vendar oblikovanje celote, reprezentativni trg pred objekti, bližina Cankarjevega doma in parlamenta še vedno jasno kažejo državniške ambicije izpred pol stoletja, ki po kakovosti in obsegu daleč presegajo karkoli, kar je država zgradila po osamosvojitvi. To je projekt globalne relevantnosti: Ravnikarjev kompleks je bil eden izmed osrednjih fokusov velike pregledne razstave jugoslovanskega modernizma v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku leta 2018. Zasnova stolpnice je kot nalašč za sedež vlade in katerega izmed ministrstev, razsežno sprejemno pritličje pa je z navezavo na stavbo parlamenta in Trga republike že zgrajen protokolarni kompleks sredi prestolnice. Država je poleg vsega še vedno največji posamezni lastnik Nove Ljubljanske banke, kar ji gotovo omogoča solidno pogajalsko izhodišče za odkup.

Obstajata samo dva problema: prvi je problem zaupanja države v lastni obstoj, ki bi upravičil nakup stavbe. Drugi pa tiči ravno v kakovosti Ravnikarjeve arhitekture kot samozavestnega in transparentnega državotvornega objekta sredi odprtega javnega prostora prestolnice. Vlade v obdobju samostojne Slovenije so namreč prestrašene; ne samo da ne zaupajo v obstoj države, druga za drugo so se umikale iz urbanega okolja, bežale so od odprtih trgov, raje so naseljevale idilični fevdalni park gradu Brdo pri Kranju, daleč stran od oči javnosti. Če so v centru prestolnice želele graditi, je šlo kvečjemu za podzemne povezovalne hodnike vladnega kompleksa. Tako se danes uresničuje podzemna infrastruktura, ki je bila do devetdesetih samo stvar urbanih legend. Na oblast, ki bi razmišljala dolgoročno, ki bi prepoznala kakovost že zgrajenega okolja, ki bi se sredi odprtih trgov počutila samozavestno in ki bi začela realizirati vrednote sodobne, odprte in nizkoogljične družbe, pa še čakamo.