Podnebni teroristi – sufražetke našega časa
Vletih tik pred izbruhom prve svetovne vojne so londonske ulice pretresali teroristični napadi. Pisma bombe iz fosforja, požari, eksplozije doma narejenih eksplozivnih sredstev. Glavne tarče napadov so bili takratni premier Herbert Henry Asquith in ministri njegove vlade, skupil pa jo je tudi bodoči britanski premier Winston Churchill, in to z bičem, ko je stal na eni od postaj v Londonu, kjer so se vneli spopadi. London so terorizirale borke za volilno pravico žensk, tako imenovane sufražetke. Pod vodstvom Emmeline Pankhurst, ustanoviteljice Ženske socialne in politične unije (WSPU), so sufražetke za doseganje ciljev po dolgih letih neuspešnih mirnih protestov – leta 2010 so, na primer, množično vkorakale v parlament – uporabile nasilje.
Gorele so postaje podzemne železnice, gledališča, poštni nabiralniki, bombe so postavljale pred centralno banko, športne objekte, cerkve, jih pošiljale premieru in ministrom na domače naslove. V napadih je bilo ubitih pet ljudi in ranjenih več kot dvajset. Emmeline Pankhurst (zanimiv vpogled v takratno širše dogajanje ponuja knjiga Adama Hochschilda To end all wars) je bila obsojena na tri leta zapora, nasilno kampanjo pa so sufražetke končale šele ob izbruhu vojne, ko je Pankhurstova podprla boj proti nacistični Nemčiji. Trenutka, ko so v Veliki Britaniji izenačili volilno pravico moških in žensk, ni dočakala. Umrla je leta 1928, le nekaj mesecev pred izenačitvijo volilne pravice.
Od takrat je minilo več kot stoletje in opraviti imamo z drugačnim problemom, podnebnimi spremembami, odgovori aktivistov pa se niso bistveno spremenili. Aktivisti za podnebje z lepljenjem svojih teles na vozišča ustavljajo promet po avtocestah, uničujejo umetniške slike, z barikadami preprečujejo poseke gozdov in druge posege v prostor za gradnjo cest, tovarn, tudi, paradoksalno, vetrnic in daljnovodov, ki bi čisto energijo pripeljali do uporabnikov. V Nemčiji so za besedo leta – natančneje, napačno uporabljano besedo leta, po nemško »Unwort« – izbrali besedo podnebni terorist. Prav te dni se množica aktivistov z barikadami, molotovkami in kamenjem bojuje proti odstranitvi sicer že izpraznjene vasice Lutzerat zaradi razširitve kopa rjavega premoga, kar naj bi bilo kratkoročno nujno za zagotavljanje energetske stabilnosti Nemčije.
Kaj imajo skupnega sufražetke in »podnebni teroristi«? Pravzaprav vse. Sufražetke so se pred stoletjem bojevale za pravico, ki je zdaj v večini sveta temeljna človekova pravica, javnost jih je takrat oklicala za teroristke, država pa trpala v zapore in med gladovnimi stavkami prisilno hranila. Revija Time je Emmeline Pankhurst leta 1999 uvrstila med sto najpomembnejših osebnosti 20. stoletja. Zapisali so, da je »v družbi s pretresom ustvarila nov vzorec, ki ga ni bilo mogoče več odpraviti«. Vrnitev ni bila več mogoča. Ženske so dobile volilno pravico. Pri tem je treba opozoriti, da si zgodovinarji niso povsem enotni, kako odločilna je bila pri tem nasilna kampanja sufražetk, zbranih okoli Emmeline Pankhurst. Niti znotraj WSPU si niso bili enotni, saj je del organizacije nasprotoval nasilju. Celo znotraj družine Pankhurst je nastal razkol; Emmeline sta zaradi nasprotovanja nasilju zapustili dve hčeri.
Tako kot pred sto leti sufražetke zdaj aktiviste za podnebje imenujemo teroristi in jih zapiramo v zapore. Tako kot pred sto leti sufražetke tudi aktivisti za podnebje niso enotni, katera je prava pot. Ponekod podpirajo jedrske elektrarne, ponekod nasprotujejo tudi vetrnim elektrarnam. Včasih se njihove zahteve zdijo nore. Tudi sufražetkam so očitali norost. Bodo torej čez sto let v reviji Time za eno najpomembnejših osebnosti 21. stoletja imenovali, na primer, Greto hunberg in ugotavljali, da je bila obraz in glas »podnebnih teroristov«, ki so »v družbi s pretresom ustvarili nov vzorec, ki ga ni bilo mogoče več odpraviti«, zdravo življenjsko okolje pa bo temeljna človekova pravica? Morda. Morda pa bodo takrat le ugotavljali, da so bili ti aktivisti še pretihi.
Sufražetke so se pred stoletjem bojevale za pravico, ki je danes v večini sveta temeljna človekova pravica, javnost pa jih je takrat oklicala za teroristke.