življenje v sivi coni

17. DEL

Najljubša knjiga mojega otroštva je bila Alica v čudežni deželi. Avtor Lewis Carroll je zapisal, da je ena velikih skrivnosti življenja, da je zares vredno početi le tisto, kar storimo za druge. Delo v medicini mi je to prepričanje večkrat potrdilo.

Kolikokrat sem, medtem ko sem ponoči po stanovanju nosil svojo hčerkico in jo skušal uspavati, pomislil na krasne plaže hrvaške Dalmacije! Na moj ljubi, čudoviti Mljet. Na brezdelje, gin tonik, viseče mreže. Pa bi tudi v teh najtežjih in najdaljših nočnih trenutkih, če bi me kdo vprašal, ali svoje odločitve obžalujem, v sekundi odgovoril, da mi ta mali dojenček pomeni vse na svetu.

Vsaka noč enkrat mine.

V prvem letniku študija mi je sošolec povedal življenjsko anekdoto: če študentu prava rečeš, naj se nauči na pamet telefonski imenik, bo vprašal – zakaj. Študent medicine bo vprašal – do kdaj.

Zdravnikom so natančna navodila izjemno ljuba. Veliko lepega lahko povem o našem poklicu, ki ga res zelo spoštujem. Ampak moram pa priznati, da v njem ni veliko prostora za domišljijo. Svojo ustvarjalnost moramo usmerjati drugam. Pri kliničnem delu je najlepše takrat, ko obstaja čim bolj jasen protokol. Kako razburljivo je, ko pride mail s posodobljenimi smernicami! V najboljšem primeru so celo lično zbrane v tabelo ali miselni vzorec. Če se zgodi to, naredi to, razen če se pojavi tisto, kar seveda terja to. Naše odločitve imajo izjemno težo in lahko rešijo življenje, lahko pa ga tudi izgubijo. Zato ob delu ne želiš odkrivati tople vode. Nikoli ne želiš končati odločitve s »poskusimo še na ta način« ali »bomo videli, ali bo tole šlo«. Si v bolnišnici, ne na biljardu. V vsakem trenutku moraš kot zdravnik točno vedeti, kaj predpisati, zakaj predpisati in kaj ob tem pričakovati.

(Če bom imel kdaj tatu, bo to napis »posodobljene smernice«. Kakšna čudovita besedna zveza!)

Da ne bo slučajno nesporazuma – ne želim razvrednotiti intelektualne plati naše službe. Nikakor! Potrebno je ogromno znanja, izkušenj in intuicije, da sprejemamo pravilne odločitve, sploh ponoči ali ob nenadni urgenci, ko vsaka sekunda šteje. Takrat je treba izjemno dobro razmisliti, kaj bo naša naslednja poteza (beri: panično tehtati, katero od šestdesetih tabel uporabiti tokrat). Ne bomo pa v službi izumili novega posega, spremenili sestave v ampuli penicilina ali skuhali svežega, ajurvedskega razkužila. Če logično pomislimo, je dejstvo, da so zdravniki večino svojega dela popolnoma zvezani s protokoli, zelo pomirjujoče. Nihče od nas ne želi kot bolnik ležati v ambulanti ali na kliničnem oddelku in zaupati svojega življenja zdravniku, ki eksperimentira (»sestra, prinesite mi, no, tisto svežo mešanico iz hladilnika, v ta veliki brizgi, v tretje gre rado«).

Sem torej nekdo, ki prisega na protokole, stroga navodila in jasne posledice svojih odločitev. Zato mi lahko verjamete, da me je moj krasni mali dojenček pretresel do dna duše.

Kako pridno sem s svojo nosečo ženo hodil v šolo za starše! Delal sem zapiske na tistih predavanjih. »Aha, najprej se bo med kopanjem drla, potem se bo vode navadila, kasneje bo pričela uživati. Dobro, če se zbudi enkrat, je lačna, ko se zbudi drugič, ji je najbrž vroče. Super, ko minejo prvi trije meseci, dobi nočno-dnevni cikel in bomo skupaj zaljubljeno spali do poznega dopoldneva.« Slišalo se je kot nekaj, na kar se lahko pripravim. Nekaj, kar se lahko naučim. Sem že risal tabelo.

In potem pride na svet ta čudoviti mali novi človek z vsemi svojimi neštetimi sloji nepredvidljivosti, nejasnih občutkov in speciičnih potreb. V porodnišnici jo oskrbijo, umijejo in ti jo dajo. Nenadoma je tvoja. Obljubim, da se mi je zdelo, kot da mi bo medicinska sestra rekla: »Srečno, haha.« Tvoj lasten, novi človek! Ta mala punčka, ki je praktično vsak dan drugačna. Raste, se razvija, se smeji, pritožuje, komunicira, čuti … En dan bo zaspala ob šestih zvečer po eni uri tihega dojenja; naslednji dan bo spila laško, pobruhala pol dnevne sobe in se zvijala v naročju do dveh ponoči.

Sovražim umivanje. Obožujem vodo. Joj, samo vode ne! Komaj čakam vlažne robčke. Kako je smešno, ko me zibate v zraku! Razen kadar ni, takrat pa vse pobruham. Dojenje je super. Sicer bi rajši laško. Ampak ne danes, morda jutri. Spala bi. Pa sem preveč utrujena za to, torej se bom rajši drla. O super, vlažni robčki!