Kaprica organizatorjev

Vsakokratna razvrstitev skakalk in skakalcev v svetovnem pokalu, še zlasti po pičli uvodni četrtini celotnega sporeda pred prvim vrhuncem sezone okoli novega leta, je najboljši približek razmerij moči v svetovnem vrhu. Gre za nekaj podobnega, kot je kotacija podjetij na borzi, gibljiva vrednost, ki ne izključuje presenečenj.

Drugo pomembno izhodišče za izbiro tekmovalnega formata je z gibalno in aerodinamično (izikalno) naravo smučarskih skokov usklajen in logičen tekmovalni format. Razen na novoletni in silvestrski turneji je v sozvočju s tem štartni vrstni red skakalk oz. skakalcev na mednarodnih na nacionalnih tekmovanjih v kvaliikacijah (če so potrebne) in prvi seriji vedno utemeljen z relevantno jakostno lestvico in načelom od nižje k višje uvrščenim. Enako inalni nastop trideseterice.

Kljub možnim vremenskim zagatam je s tem podan temelj optimalne dramaturgije za stopnjevanje med seboj primerljivih nastopov, ki gledalce (navijače) vodi k pričakovanemu oz. želenemu prvemu vrhuncu tekme. Gledalcem zato ni potrebno trenersko in sodniško znanje, da bi ovrednotili dosežke skakalcev, saj zlahka ločijo med boljšimi in slabšimi nastopi ter se nanje glasno odzivajo. Dvoboji so torej čisto navadna kapriciozna domislica prirediteljev brez osmišljene vsebine!

Vsaj enako pomembno je, da takšna »naravna« vnaprejšnja dramaturgija olajšuje bolj ali manj izkušenemu tekmovalnemu razsodišču tudi vodenje tekmovanj s smotrnim določanjem višine zaletišča. Ni se mu treba bati, da bi manj uveljavljeni skakalci z nekaj višjega štartnega mesta utegnili skočiti predaleč v nevarni odsek spodnjega prehodnega loka skakalnic! Za nameček tudi točkovni sodniki zaradi primerljivosti tekmecev s tem klasičnim modusom lažje korektno opravijo svoje delo.

Ob strani puščam muhavost razmeroma šibkih termični zračnih tokov, ki z morebitnim vrtinčenjem (turbulenco) ozračja razvrednotijo celo uveljavljen sodoben način vetrne izravnave in postavljajo pod vprašaj regularnost tekmovanja. A to je že druga, zelo zahtevna tema. Dejstvo je, da so skakalna tekmovanja toliko bolj regularna, kolikor manj od povprečja med tekmovalno serijo odstopata smer in jakost zračnih tokov nad hrbtiščem in doskočiščem skakalnic.

Lep primer regularnega vrhunskega tekmovanja je bila zaključna, najlepša tekma 71. novoletne turneje v Bischofshofnu.