Od kod torej vztrajanje?

Imeniten primer regularnega vrhunskega tekmovanja v skokih je bila zaključna, nedvomno najlepša tekma končane 71. novoletne turneje v Bischofshofnu. V ugodnih razmerah so se pričakovano bolje odrezali tudi nižje rangirani skakalci, kar je ublažilo posledice dramaturške invalidnosti obravnavanih dvobojev.

Kakšen smisel imajo dvoboji med vse šibkejšimi »izzivalci« in vse boljšimi »izzvanci«, bolj ko se prva tekmovalna serija bliža koncu? Na primer med šampioni, ki praviloma tvorijo najboljšo deseterico v svetovnem pokalu, ter sicer obetavnimi mladimi skakalci? Tistimi, ki so se globoko oddahnili, ker so se v kvaliikacijah sploh uvrstili na tekmo najvišje ravni? Denimo med obetavnim 18-letnim Američanom Erikom Belshawom in norveškim junakom novoletnih dni Halvorjem E. Granerudom?

Nobene, ker so možnosti izzivalcev de facto nične, izid vsaj 90 odstotkov dvobojev pa je vnaprej predvidljiv, da ne rečem znan! Športni dvoboj ima smisel, če se soočita vsaj približno enakovredna tekmeca!

Zakaj so se potemtakem prireditelji novoletne turneje štirih skakalnic zatekli k obravnavani, po mojem mnenju bebavi posebnosti, ki naj bi velikemu slamu smučarskih skokov tudi navzven zagotavljala individualnost in privlačnost sistema svetovnega pokala?

Gre za ponesrečeno mešanico marketinške pogruntavščine in prastrahu večine prirediteljev klasičnih velikih skakalnih prireditev od Holmenkollna in Lahtija, poletov v Planici do novoletne turneje štirih skakalnic itn., da se bo njihova historična veličina in izjemnost razvodenela v množici organizatorjev svetovnega pokala. Pa se zaradi uvedbe svetovnega pokala v skokih (1979/80), kar poldrugo desetletje za alpskim smučanjem (!), njihova veličina ni niti za drobec okrnila, kvečjemu okrepila!