Štirideset let od izginotja Emanuele Orlandi
Vatikan Skrivnostni svet za obzidjem se je zganil zaradi namigov Ratzingerjevega tajnika, nadškofa Georga Gänsweina
Po štirih desetletjih se v Rimu še enkrat začenja iskanje Emanuele Orlandi, dekleta, ki je izginilo junija leta 1983. Izginotje je doslej sprožilo že nešteto ugibanj, iskalnih akcij, tudi obtoževanj. Kdorkoli se je lotil raziskovanja, je naposled odnehal, to pa je vedno znova vzbujalo sume o skrivnostih in morda nečednih poslih. Upam, da se bo tokrat vendarle kaj premaknilo, je za Delo povedala Simona, Emanuelina vrstnica, ki že leta sodeluje pri akcijah. Vodi jih Pietro Orlandi, brat izginule deklice, ki bi bila danes stara 55 let. Pietro si še zdaj žene k srcu, ker tistega junijskega popoldneva sestre ni pospremil v glasbeno šolo.
Kljub vatikanskim javnim napovedim o obnovi iskanja družina Orlandi ni dobila nobenega obvestila, tudi njenega odvetnika niso obvestili o morebitni akciji, je včeraj sporočila Simona. Ne vemo, ali se v resnici sploh kaj dogaja ali gre spet za oblaček, namenjen dezinformacijam. Simona je živela prav blizu vatikanskega obzidja, otroci so hodili v iste ali v bližnje šole. Po Emanuelinem izginotju so se vsi starši strašno bali za svoje hčere, dolga leta so vsi, ki so poznali Orlandijeve, živeli v nenehnem strahu, svojim hčeram niso dovolili hoditi po mestu.
Družina Orlandi je stanovala za obzidjem v mestu – državi, ki ni večja od pol kvadratnega kilometra, pa vendar ima tako velik vpliv na svetu. Bili so med redkimi civilisti, ki so imeli vatikansko državljanstvo. Vseh državljanov papeške države je skupaj z najvišjimi prelati komaj nekaj sto. Emanuelin oče je imel visoko funkcijo v apostolski palači, so objavili že nekajkrat, nikoli pa nihče ni pojasnil, kaj pomeni ta visoka funkcija in kaj je oče delal v papeški službi.
Tistega junijskega dne
Emanuela Orlandi je tistega 23. junija odšla v glasbeno šolo v središču mesta in se od tam ni nikoli več vrnila. Bilo je leta 1983, dve leti po atentatu na papeža Janeza Pavla II. V Italiji so bili še tako imenovani svinčeni časi, ko so ubijali rdeči in črni brigadisti, Sovjeti so pritiskali na papeža, naj ne pomaga poljski Solidarnosti, največ strahu pa je v prestolnici sejala mafijska združba, imenovana Banda della Magliana. Šef te bande je bil pozneje pokopan v baziliki, odkopali so ga, ko so sumili, da je pod njim skrito pokopana Emanuela.
Pozneje so odprli še nekatere druge grobnice, potem so kopali še za obzidjem, na pokopališču pri nemški cerkvi Tevtonik. Vse zaman. Civilni preiskovalci so pričakovali, da jim bo uradni Vatikan izročil svoje spise, pa se to ni zgodilo.
Velikokrat doslej so že odpirali primer Orlandi, tudi ustvarjalci ameriškega Netflixa so se lotili teme z dokumentarnim filmom. Italijanski politiki so zahtevali sodelovanje Vatikana, nobenega dokaza pa ni, da se je vatikansko tožilstvo kdaj resno lotilo preiskave, oziroma je praviloma prikrilo, kaj je našlo, mislijo v Rimu. Zakaj se nova preiskava o izginotju Emanuele Orlandi začenja prav zdaj, ni popolnoma jasno. Družina Orlandi je to zahtevala že velikokrat.
Zelo verjetno je, da je največ prispeval ta trenutek najbolj razvpiti vatikanski prelat Georg Gänswein, ki je bil dve desetletji osebni tajnik papeža Benedikta XVI., prav v njegovem času so v Vatikanu sploh dovolili prva iskanja in odkopavanja. Nadškof Gänswein je med papeževim pogrebom napovedal izid knjige, ki dviga prah že pred objavo, predvideno za danes. Razburil je z napadom na sedanjega papeža, dodal pa nekaj drugih razburljivih trditev, med drugim prav to, da je bilo vse, kar so doslej objavljali o izginotju Emanuele Orlandi, neskončno daleč od resnice.