Kraljevska disciplina z napako
Zase ne premoremo niti brvi, kaj šele mostu, ki bi nas znova povezal. V slovenski politiki žal ni pipenbaherjev.
Nesmrten si, ko postaneš košček zgodovine. Kakršne koli že. In deseterica nominirancev, izmed katerih smo sinoči v ljubljanski Cukrarni razglasili dobitnika že 33. laskavega naslova Delove osebnosti leta, je odslej njen nepogrešljivi del. Enako njih stvaritve, dejanja, besede. V leto, ki je bilo v zgodovini samostojne Slovenije zaznamovano z bržkone največ pridevniki – bilo je supervolilno, usodno in prelomno, zgodovinsko, vstajniško in protestno, sušno in poplavno ter še in še – so se zapisali vsak na svoj način. Eden med njimi z dejanjem, ki je očaralo domala ves svet. In pokazalo, da so tudi mali lahko največji. Da ima Slovenija ljudi, ki znajo in zmorejo, ki so zgled Evropi in svetu.
Mostovi povezujejo. Mostovi so mojstrovine, vsaka zase. So simboli krajev, so metafora. Stojijo zaradi inženirskega znanja in izračunov. Zapišimo solkanskega, ki je največji kamniti most na svetu, projektirala sta ga tujca, gradili Dunajčani. Mostovi pa so tudi umetnina. In še kaj. Spomnimo se starega mostarskega čez Neretvo. Pesniki so ga opevali, slikarji upodabljali, turisti škljocali, mladeniči na njem s skoki v Neretvo dokazovali moškost, mladenke z njega strmoglavljale v smrt zaradi nesrečnih ljubezni. Predvsem pa je povezoval. Vzhod in Zahod. Tudi mojstrovine sinoči okronane Delove osebnosti leta Marjana
Pipenbaherja povezujejo. Lani odprti skoraj poltretji kilometer dolgi Pelješki most je združil Hrvaško, sodi med pet največjih mostov na stari celini, zgrajenih v 21. stoletju, njegovi 130 metrov dolgi piloti so najdaljši zabiti na zemeljski obli. Pravijo pa tudi, da je najlepši. Pod kar debeli dve stotniji mostov se je podpisal Bistričan, njegov je viadukt Črni Kal, enako najdaljši železniški viadukt v Izraelu, njegove stvaritve občudujejo v Turčiji in Alžiriji, po skoraj vsem svetu. Gradnja mostov je menda kraljevska disciplina gradbeništva. V njej je dano zmagovati le najboljšim. In Slovenci smo znova zraven. Na vrhu.
Svet nas pozna po mostovih. Kako žalostno, cinično, absurdno, celo posmehljivo je ob tem spoznanju dejstvo, da zase ne premoremo niti brvi, kaj šele mostu, ki bi nas znova povezal. Slovenca s Slovencem. V slovenski politiki žal ni pipenbaherjev.