Vse manj časa za pokoj, denarja pa tudi

Upokojevanje po francosko Po reformi bodo Francozi delali ne več do 62., ampak do 64. leta, odpravljeni bodo tudi posebni režimi

Da je treba reformirati pokojninski sistem, predsednik Emmanuel Macron trdi že leta, ni pa našel najboljšega trenutka, kdaj to storiti. Po tem, ko je 2018. vzniknilo gibanje rumenih jopičev in je zatem nastopila zdravstvena kriza, zdaj vendarle kaže, da bi pokojninsko reformo lahko izpeljali, čeprav ne brez vika in krika v opoziciji in javnosti. Javnomnenjske ankete so pokazale, da ji nasprotuje tudi do tri četrtine Francozov. Že dolgo napovedane spremembe pri upokojevanju je predsednica vlade Élisabeth Borne predstavila v torek, med njimi v grobem najbolj moti cilj, da bodo morali Francozi delati ne več do 62., ampak do 64. leta (izvorno je bilo mišljeno do 65. leta). To novost bodo vpeljali postopoma, po tri dodatne mesece na leto, v polni meri naj bi obveljala 2030. V predlogu zakona je predvidena odprava številnih posebnih režimov (kar 37 jih je), vse beneficije bodo ukinjene, denimo na zaposlene v pariškem javnem prometu RATP, kjer se lahko voznik vlaka upokoji pri 50 letih in osmih mesecih, pa v energetiki ter prav tako v Banki Francije, pariški nacionalni operi, Comédie Française itd.

Najnižja polna pokojnina bo po novem znašala 85 odstotkov minimalne plače, kar zdaj pomeni 1200 evrov na mesec. Za polno pokojnino bo treba (od leta 2027) v pokojninsko blagajno vplačevati 43 let. Tistim, ki so začeli hoditi v službo zelo mladi, ne bo treba, kakor je pojasnila predsednica vlade, delati več kot 44 let, ali še drugače: vsi, ki so se zaposlili pred 16. letom, se bodo lahko upokojili najprej pri 58 letih, tisti, ki so vstopili na trg dela med 16. in 18. letom, se bodo lahko upokojili pri 60, tisti, ki so začeli poklicno pred 20. letom, pa pri 62 letih.

Z reformo naj bi spodbudili tudi seniorje, da bi si želeli delati vse dlje: delež Francozov, starih od 60 in 64 let ter še delovno aktivnih, je med najmanjšimi v Evropi. Hkrati naj bi poskrbeli za bolj fleksibilen prehod iz aktivne dobe v pokoj, saj naj bi bil polovični delovnik mogoč že dve leti pred doseženimi uradnimi pogoji za upokojitev. Kakor so napovedali, bo osnovan poseben preventivni sklad (z milijardo evrov v petih letih) za vse, ki opravljajo posebno težko (fizično) delo, v delovno dobo bosta zajeta tudi starševski dopust in prav tako čas, ki ga posameznik nameni za nego svojca, denimo. Za invalide ali kako drugače prikrajšane uradno velja upokojitev pri 62 letih.

Vse te spremembe so, kakor je zatrdila predsednica vlade, nujne, v nasprotnem bo zmanjkalo denarja za pokojnine, kajti upokojencev je vse več, tistih, ki vplačujejo v blagajno, pa čedalje manj. Da bo šla reforma zlahka skozi, ni pričakovati. Pa ne le zato, ker macronisti nimajo večine v narodni skupščini, ampak tudi zato, ker se že povezujejo sindikalisti z vseh vetrov. Po dolgih letih spet pozivajo k protestom in splošni stavki družno v domala vseh sindikalnih centralah. Določeni so že trije datumi, ko naj bi v socialno gibanje vstala ulica: 19. in 26. januarja ter 6. februarja.

Stoletnik, ki je videl marsikaj

Francoski sociolog in filozof Edgar Morin, ki je, rojen leta 1921, videl že celo stoletje, je pred dnevi pomenljivo tvitnil, češ, upokojevati bi se morali pri različnih starostih. Zakaj ne bi nekdo, ki rad opravlja svoj poklic, delal do 70. leta, nekdo, ki se je v življenju fizično zgaral ob težaškem in nezdravem delu, pa bi se upokojil pri 55. Morda je rešitev upokojevanje à la carte med dvema fiksnima mejama ...

Neredki po družbenih omrežjih kričijo, kako ni smisel življenja garanje do zadnjega diha, v oddaji Télématin na France 2 pa so pred dnevi naredili navdihujoč portret Francozinje, ki ima še pri 96 letih starinarnico in vsak dan posluje v njej. Delo jo, kot svetla izjema, ohranja pri veselju in moči, a kdo si ne bi bi želel življenja, ki zmore tudi v visoki starosti uresničevati sanje. Večina človeških zgodb je precej manj romantičnih, vodja levičarske Nepokorne Francije Jean-Luc Mélenchon, na primer, rad ponavlja, da premnogih francoskih delavcev že pri šestdesetih ni več, veliko jih ne doživi zasluženega odhoda v pokoj – zato napovedana reforma zanj pomeni socialno nazadovanje. Podobno nezadovoljni so v Komunistični stranki pa še v Nacionalnem zboru, kjer prav tako opozarjajo na krivice, ki se bodo ustvarile.

• Francozi naj bi vendarle reformirali pokojninski sistem.

• Sindikati so napovedali proteste in splošno stavko.

• Opozicija je proti, na strani vlade so stranka Republikanci in gospodarstvo.

Ulica je hitro besna

Vlada Élisabeth Borne se je že desetkrat zatekla k členu 49.3 v ustavi, po katerem je mogoče sprejeti zakon brez glasovanja parlamentarcev. Če bodo hoteli po tej poti reformirati tudi pokojninski sistem, je pričakovati, da bo ulica pobesnela. Tega se oblastniki menda zavedajo ...

Toda hkrati vedo, da imajo na svoji strani konservativno stranko Republikanci in prav tako združenje delodajalcev Medef, v katerem so pohvalili »pragmatične in odgovorne odločitve« vladajoče struje. Napovedujejo se težki tedni in meseci, a če bo šlo po vladnih načrtih, bodo spremembe obveljale že konec poletja.