Pisma bralcev in odmevi

Navodila, kraljestvo za navodila

Predsednik SAZU dr. Peter Štih se je 6. januarja v Pismih bralcev na 7. strani Dela odzval na mojo kolumno z naslovom Navodila, kraljestvo za navodila ( Delo, 31. januarja, stran 11).

Dr. Štih v svojem odzivu piše, da SAZU nikoli ni predlagal sprejetja podzakonskih aktov, ki naj bi uredili postopek imenovanja svetnikov RTV, ki ga novi zakon prepušča civilni družbi. Toda Barbara Eržen je v članku z naslovom Ni jasno, kako sploh imenovati svetnike ( Delo, 17. decembra, stran 2) zapisala: »Akademik Peter Štih, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, in Mojca Prelesnik, informacijska pooblaščenka, sta nam pojasnila, da pričakujeta dodatna pojasnila od ministrstva za kulturo, morebiti celo podzakonske akte.« Kot vem, dr. Štih ni demantiral trditev v omenjenem članku, zato je povsem razumno, da sem se v svoji kolumni naslonil nanj kot na kredibilen vir. Dr. Štih pojasni še, da SAZU glede tega vprašanja ni podal nobene izjave, pač pa je sam, kot predsednik SAZU, dal izjavo novinarki Dela v imenu SAZU. Ta popravek je gotovo na mestu, vsak bralec pa lahko sam presodi o njegovi relevantnosti za poanto kolumne.

Dr. Štih zavrača tudi trditev, da bi SAZU od ministrstva zahteval »navodila«; pravi, da so prosili zgolj za »pojasnila«. Razlikovanje med »navodili« in »pojasnili« je smiselno, če imata pojma drugačne učinke, v nasprotnem primeru gre za semantično pedantnost, ki v kontekstu kolumne, ki biča birokratsko miselnost, po mojem ne izpade zelo prepričljivo. Glede na to, da bi bila »pojasnila« ministrstva bržkone zavezujoča, ne vidim bistvene razlike. Zdi pa se mi, da vztrajanje dr. Štiha pri distinkciji med »navodili« in zavezujočimi »pojasnili« kaže na nelagodje ob besedi »navodila«: na zavedanje torej, da je hierarhično razmerje, ki ga beseda implicira, škodljivo za integriteto institucije, kot je SAZU, in spodkopava smoter novega zakona o RTV, ki naj bi opolnomočil civilno družbo. To je bil tudi smisel moje kolumne. Če bi smel sklepati po odzivu dr. Štiha, je razlika med nama tu predvsem v tem, da predsednik SAZU misli, da se da težavi izogniti z izbiro drugačnih besed, sam pa verjamem, da nekoliko bolj polemično besedišče in ironični ton pogosto pomagata razkrivati bistvene probleme, ki bi sicer ostali skriti pod političnim, institucionalnim, akademskim ali publicističnim langue de bois. Bistveni problem pa se mi tu zdi, da SAZU pomanjkanja speciičnih zakonskih določil glede postopka imenovanja svetnikov ni vzel kot priložnosti, ki razširja prostor njene avtonomije, temveč kot napako, ki jo velja čim prej odpraviti. Kot sem pojasnil, imam takšno miselnost za učinek centraliziranega in birokratiziranja sistema političnega odločanja. V vsekakor relevantnem odzivu predsednika SAZU nisem našel argumenta, ki bi me odvrnil od tega sklepa. Ali je razlog za neprepričljivost pojasnil dr. Štiha moja trmoglavost ali nemara oboje, pa se bo odločil vsak bralec zase.

Cesta je zasebnikova, luknje od stanovalcev?

Na jugu Viča, sredi lepe zelene Ljubljane, »najlepšega mesta na svetu« (po županu Jankoviću), se nahaja makadamska cesta, ki vodi od Jamove ceste do treh blokov na Merčnikovi ulici.

Cesta je bila sprva občinska, potem jo je Janković pred leti brez naše vednosti prodal zasebniku, ki je zdaj v stečaju. Ta cesta je edini možni dostop peš in z avtomobilom do blokov v naši ulici. Ker zadevo urejamo na sodišču že deset let – za različno dokumentacijo smo porabili že okoli 8000 evrov –, nam je vsega dovolj. Luknje so globoke tudi do 30 centimetrov, avtomobili se uničujejo ... Najbolj se bojimo, da se bo komu kaj zgodilo, saj se luknjam ne moreš izogniti, ko greš, recimo, v Spar ali neseš smeti v zabojnik. Pred leti si je soseda zlomila gleženj!

Upravnik SPL pa pravi, da ne more nič.

Kakšen je pravni status narodnih manjšin?

Predvsem me zanima, kdo so narodne manjšine in kako nastanejo.

Postavljam pravno, ne politično vprašanje. Zakaj? Nekateri srbski politiki občasno navajajo, med njimi je tudi predsednik Vučić, da »Slovenija še nima rešenega vprašanja srbske manjšine v Sloveniji«.

Vučič omenja, da so se Srbi že v srednjem veku selili v Slovenijo, zato so pri nas že »avtohtona manjšina«. Mar ne nastaja manjšinsko vprašanje le med dvema sosednjima državama, ko del narodne populacije ob določitvi meje ostaja zunaj meja? Primeri so Kosovo-Srbija, Italija-Slovenija, Rusija-Ukrajina ...

Kako so ta strokovna vprašanja utemeljena na mednarodni ravni? Logično je, da se ljudje selijo v sosednje in druge države, tudi Srbi so se. Tako imamo Srbe tudi v Nemčiji, Ameriki in Avstraliji ... In kaj zdaj? Izseljencev in manjšin ne moremo mešati med seboj, kakor jedi v kuharski knjigi. Ali pač?

Po protestnih shodih pacientov

V več slovenskih mestih se je v torek, 10. januarja, zgodil protestni shod pacientov.

Strinjam se s predhodno izjavo dr. Erika Breclja, da se mu zdi smešno, da bodo na teh protestih prisotni tudi politiki, kot da protestirajo proti samim sebi. Seveda je pri tem verjetno mislil na predsednika vlade dr. Roberta Goloba, ki je prišel na shod v Ljubljani. Pričakujem, da bo zdaj takoj začel vse postopke za popolno ločitev javnega zdravstva od zasebnega. Kar pa pomeni, da se denar iz javne zdravstvene blagajne, v katero vlagamo svoja sredstva vsi državljani Slovenije, ne bo smel več pretakati v privatne žepe, torej bo treba nemudoma ukiniti tudi vse koncesije in uvesti strog nadzor nad uporabo sredstev za ostale stroške.