Ozka grla v prehodu na elektriko
Infrastruktura V Sloveniji množično postavljanje polnilnic za električne avtomobile niti ni možno
Decembra se je v Nemčiji prvič zgodilo, da je delež električnih avtomobilov in priključnih hibridov presegel 50 odstotkov mesečne prodaje vozil. Za zdaj je to enkraten dogodek, vseeno pa pomeni mejnik, ki je predvsem opozorilo, saj infrastruktura ni prilagojena prihodu električnih vozil. To velja za celotno Evropsko unijo, Slovenija pa je celo med državami z izdatnejšim zaostankom.
Po načrtih EU o zmanjšanju emisij za 55 odstotkov naj bi namreč tak delež prodaje dosegli šele konec desetletja, pri čemer bi bila takrat na električni pogon približno šestina voznega parka. Decembrski skok prodaje v Nemčiji je sicer posledica nakupne mrzlice zaradi letošnjega zmanjšanja subvencij. A vse bolj očitno postaja, da ključni izziv ni dostopnost (cena) električnih avtomobilov, ki se bo v nekaj letih močno izboljšala, ampak infrastruktura, ki bi ta prehod podprla.
Nedavna analiza McKinsleyja navaja, da bo morala EU do leta 2025 postaviti okoli milijon javnih električnih polnilnic, do leta 2030 pa še okoli 2,2 milijona. Skupna vrednost investicij v električne polnilnice naj bi znašala okoli 40 milijard evrov do konca desetletja. To ne zajema zasebnih polnilnic, ki jih bodo postavili gospodinjstva, upravljavci nepremičnin in podjetja (za potrebe zaposlenih). Teh naj bi bilo do konca desetletja že več kot 29 milijonov.
Polnilnic le za vzorec
Zgolj potrebe do leta 2025 pomenijo, da bi se moral obseg postavljanja polnilnic več kot početveriti, da bi lahko tovrstna infrastruktura brez večjih težav podprla prehod. Evropsko združenje avtomobilskih proizvajalcev ACEA ugotavlja, da bi moralo biti do konca desetletja na vsakih sto kilometrov cest postavljenih 184 javnih polnilnic. Do konca leta 2021 se je temu številu najbolj približala Nizozemska, ki je na tretjini poti. Slovenija je s tremi javnimi polnilnicami na sto kilometrov v spodnji polovici držav EU.
Predvsem javne polnilnice je seveda treba tudi ustrezno razporediti po cestnem omrežju. Evropska komisija je tako prejšnji mesec Nemčiji odobrila 1,8 milijarde evrov državne pomoči za mrežo polnilnic na območjih, kjer njihova postavitev ni ekonomsko upravičena. Tudi to je izziv za Slovenijo, ki ima glavnino polnilnic v Ljubljani, razen dela Gorenjske, Maribora in Novega mesta pa je cestno omrežje skoraj brez polnilnic.
Omrežje ne zmore postavljanja polnilnic
A ključni izziv, še posebej v Sloveniji, je v tem, da množično postavljanje javnih in zasebnih polnilnic marsikje niti ni možno. McKinsley ugotavlja, da bodo morale države EU do konca desetletja v obnovo in nadgradnjo omrežja vložiti več kot 41 milijard evrov, od tega 18 milijard do leta 2025.
Prav ta tempo naložb se bistveno razlikuje od trenutnih slovenskih projekcij nadgradnje infrastrukture, po katerih je večina investicij predvidenih šele konec desetletja. Po trenutno veljavnem, a že zastarelem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) – prenovili naj bi ga prihodnje leto
– imajo distribucijska podjetja do konca desetletja predvidenih 4,3 milijarde evrov naložb, kar je skoraj zanesljivo prenizek znesek, a nimajo niti tretjine te investicijske sposobnosti. Še večji problem je v tem, da je večina naložb v nadgradnjo omrežja načrtovanih konec desetletja.
Rast porabe za celotno verigo elektrarn na Savi
Tretji izziv je cena in dostopnost električne energije. S predpostavko, da bo leta 2030 okoli šestina voznega parka že uporabljala elektromotor (tržni delež prodaje bi se po tem scenariju do konca desetletja postopno povzel na 50 odstotkov), se bo poraba elektrike, namenjena polnjenju avtomobilov, do sredine desetletja povzpela na 50 teravatnih ur (TWh), nato pa se bo do konca desetletja še več kot potrojila in leta 2030 dosegla 165
TWh, napoveduje McKinsley, ki je analizo opravil v sodelovanju z ACEA. Od tega bo več kot polovico polnjenja v javnih polnilnicah. Za primerjavo, leta 2021 je bilo za polnjenje električnih avtomobilov v EU porabljenih devet TWh električne energije in zgolj eno TWh so priskrbele javne polnilnice. Ocenjena vrednost naložb v nove proizvodne zmogljivosti je kar 74 milijard evrov.
Slovenija ima kakšnega pol odstotka evropskega voznega parka. Če je ta delež dobro merilo, potem se bo poraba elektrike pri nas zgolj zaradi elektriikacije prometa povečala za 864 gigavatnih ur. To je primerljivo z letno proizvodnjo vseh elektrarn na Savi. Opozarjamo, konec desetletja bo po scenariju EU v prometu okoli šestina električnih vozil.
V Nemčiji je decembra delež na novo registriranih električnih avtomobilov poskočil kar na 33 odstotkov decembrske prodaje osebnih avtomobilov, če upoštevamo še priključne hibride, pa je celo že presegel 50 odstotkov. Decembrski skok je predvsem posledica navala pred znižanjem subvencij. V vsem lanskem letu je delež električnih avtomobilov dosegel 17 odstotkov celotne prodaje. V Sloveniji so ti deleži bistveno manjši. Nekaj manj kot pet odstotkov lani prodanih avtomobilov ima električni pogon.
• Delež registracij električnih vozil v Nemčiji lani 17 odstotkov.
• Slovenija ima manj kot dva odstotka potrebne mreže polnilnic.
• Gradnjo polnilnic onemogoča slabo električno omrežje.
Predvidena rast porabe elektrike v prometu do konca desetletja je primerljiva z letno proizvodnjo elektrarn na Savi.