življenje v sivi coni
Šola za starše se mi je zdela zelo kvalitetna in hvaležen sem za vse informacije, ki nama jih je dala. Ampak nič na tem svetu te ne pripravi na to, da dobiš v skrb lastnega malega človeka. Nič! Tu ni protokola. Smernice se pišejo za vsakega otroka posebej. Pri dojenčku
ni logike. Prepričujte me, kolikor želite, logike pač ni. Treba je dobesedno regredirati na neko primitivno raven intuicije in poskušati čutiti, kaj malo dete potrebuje. Se povezati na podzavestnem nivoju, graditi na napakah, se skupaj razvijati, odraščati in drug drugega učiti. V resnici ta način simbioze tvori zelo lepo in izjemno močno povezanost. Medsebojno ljubezen in zaupanje, ki se stopnjuje do točke, ko dojenčka vzameš v naročje in veš, da ga boš z zibanjem lahko v dveh minutah uspaval, čeprav trenutno ni videti zaspan. Vez, ki jo ustvariš s svojim otrokom, ko je on še premajhen, da bi komuniciral, in si odvisen le od svojih občutkov, je nenadomestljiva. Ampak jaz bi vseeno takrat ubijal za tabelo!
Ena glavnih spretnosti, ki se jih mora starš priučiti, je zagotovo uspavanje dojenčka. Sliši se preprosto. Opaziš, da je zaspan. Vzameš ga v naročje, mirno zibaš, da se počuti varno in zaspi. Res bi bilo tako, ampak dojenčki imajo krasno in popolnoma logično lastnost, da so lahko »preveč utrujeni, da bi zaspali«. Utrujenosti ne razumejo kot signal, da se je treba umiriti in zaspati. Utrujenost jim pomeni neprijeten občutek. Bolj ko so utrujeni, bolj je neprijetno. In bolj se bodo med uspavanjem pritoževali.
Prišli smo do dela, kjer se opravičujem za varljiv naslov poglavja in za vse upe, ki sem jih morda obudil v duši mladega starša, ki bere ta zapis. Ne, ne znam podati preproste formule, kako uspavati dojenčka. Že zdavnaj sem opustil misli o protokolih in tabelah. Sem pa v prvem letu življenja s svojo hčerko prišel do pomembnega zaključka – karkoli se dogaja, ostani miren.
Nosim Mino po stanovanju. Ura je deset zvečer. Vem, da je utrujena. Vem, da bo zaspala. Zvija se v naročju, odriva se, joka. Občasno zakriči. Izpljune dudo. Z nenadno zavidljivo hitrostjo in preciznostjo zagrabi moja očala. Joka dalje.
»Če želiš dojeti, kako dolgo obdobje je v resnici pet minut, pojdi teč,« mi je nekoč rekel prijatelj, ki je zagrizen itneser. Mene pa je tega, kako nečloveško dolg interval je ena sama minuta, naučil moj dojenček. Ko se večerna borba vleče pet dolgih minut, pa deset, pa petnajst …, človeku prične zmanjkovati potrpljenja. Kombinacija izične aktivnosti, zelo glasnega zvoka, dojenčkovega nezadovoljstva, pa nezadovoljstva s sabo, svojimi starševskimi podvigi, se potencira. Postanem živčen. Zibam jo bolj neenakomerno, bolj intenzivno, moje tiho in ljubeče šepetanje postaja zmeraj bolj intenzivno in napadalno. »Zdaj bova spala« se prek »prosim, dajva zdaj spati« razvije do »pa kaj je s tabo narobe, a lahko že enkrat spiš?!«. Takrat je borba izgubljena. Ko izgubim potrpljenje, ko pustim, da me zagrabi neke vrste panika, dojenček to v trenutku začuti in se počuti bistveno manj varno.
Tako sem se počasi naučil, da je glavna stvar v celotnem procesu uspavanja ostati miren. Miren kljub krikom, vriskom in joku. Miren kljub zvijanju, odrivanju, pritoževanju. Kot nepremična skala v deročem potoku vztrajati pri mirnem zibanju, šepetanju in nežnem božanju. Nepremično in nepremagljivo. Na koncu si videti kot tujek v celotni sceni, kot spokojna globina jezera, na površini katerega divjajo valovi. Na koncu sem vedno zmagal jaz. Občutek varnosti in zavetja je postopno pogasil hektično nezadovoljstvo. In smo spali.
Prenesimo zdaj to analogijo iz družinskega življenja v delovno okolje. Na uspavanje dojenčka sem se spomnil na jesenski dan, ko sem dežural na urgenci. Tu so zvoke joka, krikov in nezadovoljstva nadomestili zvoki telefona, aparatov in nezadovoljstva. Svojim bolnikom redkokdaj nežno šepetam, me pa včasih, podobno kot doma, tudi tukaj kdo pljune ali pobruha. Tudi na urgenci se lahko prične hektika hitro kopičiti. Vedno več nalog, vedno več bolnikov, vedno več izvidov, klicev, vprašanj, želja … Neizogibne pritožbe nezadovoljnih ljudi v čakalnici, pa vzkliki na pomoč tistih resnično bolnih in vseh tistih z bolečinami.
Potem pa sem se nenadoma prestavil v miselnost mladega očeta. Miselnost skale v potoku. Miselnost nepremičnosti.
Knjigo Davida Zupančiča Življenje v sivi
coni (Mladinska knjiga, 2022) lahko za 27,99 evra kupite v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.