Zmerom s seboj

»Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ zmerom s seboj in ga ne posodi nikomur. Gostu odpre gosposko izbo, prijatelju klet, popotniku svisli; te kamrice pa še bratu ne. Tudi sam prestopi njen prag le ob največjih praznikih, ob urah usodnega spoznanja, najvišjega veselja, najgloblje žalosti in v predsmrtnem strahu. Vanjo spravi, kar je kdaj od srca ljubil.«

Sestavek Ivana Cankarja iz knjige Podobe iz sanj da misliti. Kaj imamo pravzaprav v sebi spravljeno za vedno? Kaj nosimo zgolj v mislih? Kaj hranimo v spomin na nekoga, ki nam je bil nekoč drag? Česa ne bi nikdar zavrgli?

Moj prijatelj v pločevinki za albert kekse hrani obledeli vstopnici za kino Triglav (ki ga že davno več ni), kamor je peljal svojo prvo punco, ter malo vinilno ploščo z glasbo iz ilma Briljantina, na katero sta po ogledu zaplesala. Zavrtel si jo je neštetokrat, posebej ko ga je naslednje poletje zapustila. Po skorajda treh desetletjih ve za vsak njun zaljubljeni trenutek. Tiste slabe, pravi, je pozabil. Ena najbolj zabavnih prijateljic ima z rdečim trakom prevezanih ducat sladkorčkov za kavo, na katerih so odtisnjena imena lokalov, v katere je zahajala s svojimi simpatijami. »Natanko vem, s kom sem bila v katerem in kakšno kavo je pil,« se nasmeje ob srkanju svoje »podaljšane z ovinkom smetane«.

Sama se zjezim nase, ker si ne morem več priklicati v spomin detajlov na ploščicah v predsobi naše hiše, katere prodaje v resnici nikdar nisem zares prebolela …

Moj najljubši stric pa si, odkar je pred več kot pol stoletja prišel iz Mostarja živet v Slovenijo, v dnevnik čisto vsak dan – s peresom in lično pisavo – zapiše, kaj se mu je zgodilo. Kdo ga je s čim razveselil, tudi razočaral. Še posebej pa si rad zabeleži, kaj ga je ganilo.