Državna odlikovanja vrnili mimo zakona
Zlati častni znak svobode Muzej novejše zgodovine Slovenije je obšel veljavno zakonodajo o varstvu kulturne dediščine
Odlikovanja zlati častni znak svobode Republike Slovenije, najvišja državna odlikovanja, ki so jih leta 1992 prejeli Igor Bavčar, France Bučar, Janez Janša, Jelko Kacin, Lojze Peterle in Dimitrij Rupel, so decembra lani sklenila tri desetletja trajajoče potovanje. Iz dokumentacije je razvidno, da je bil zaključek tega potovanja ne le zelo nenavaden, temveč tudi nezakonit.
Odlikovanja, ki so jih odlikovanci leta 1993 v plastični vrečki vrnili uradu predsednika, so dolga leta hranili v depojih Muzeja novejše zgodovine Slovenije; decembra lani so jih bili vplivni osamosvojitelji voljni spet sprejeti, odhajajoči predsednik Borut Pahor jim jih je tik pred zaključkom svojega zadnjega mandata spet izročil. Po trditvah ministrstva za kulturo so odlikovanja iz muzeja odšla na način, ki ni bil skladen z zakonodajo. Direktor muzeja Jože Dežman je pojasnil, da so postopke skladno z veljavno zakonodajo začeli, imenoval je posebno tričlansko komisijo za deakcesijo, ki je odločala o izločitvi predmetov iz inventarne knjige, vendar predpisanega postopka v muzeju niso končali, ker postopek domnevno zaradi posebnosti primera skladno z zakonom ni mogoč. Na ministrstvu za kulturo ugotavljajo, da muzej »ni podal formalne vloge za soglasje, po katerem muzejskim inventariziranim predmetom preneha status spomenika«, Miroslav Vute iz pravne službe Narodnega muzeja Slovenije pa je poudaril, da pri artiklih, vpisanih v inventarno knjigo, deakcesija v nobenem primeru ne more nadomeščati deinventarizacije.
Odlikovanja zlati častni znak svobode, ki jih je vidnim osamosvojiteljem pred tremi desetletji podelil predsednik države, so se v njegov urad vrnila nenavadno (v plastični vrečki izdelovalca čevljev Bata) in pozneje pristala v depojih Muzeja novejše zgodovine Slovenije (MNZS). Izrazito nenavadne – in, se zdi, namerno nezakonite – so tudi podrobnosti njihove izločitve iz zbirke daril predsednika Milana Kučana.
Decembra lani – tik pred koncem mandata – je nekdanji predsednik republike Borut Pahor presenetil z najavo, da bo na posebni slovesnosti v predsedniški palači v kontekstu praznovanja 30. obletnice ustanovitve, obrambe in mednarodnega priznanja Republike Slovenije vrnil odlikovanja zlati častni znak svobode – najvišja državna odlikovanja, ki so jih Igor Bavčar, France Bučar, Janez Janša, Jelko Kacin, Lojze Peterle, Dimitrij Rupel protestno zavrnili leta 1993 (prejeti srebrni častni znak svobode je tedaj zavrnil tudi Tone Krkovič, čigar odlikovanje ostaja v zbirki MNZS). Omenjeni so bili odlikovanja zdaj pripravljeni sprejeti »v duhu spoštovanja države in njenega dostojanstva«.
Na slovesnosti v predsedniški palači so odlikovanja sprejeli Bavčar, Janša, Kacin, Peterle in Rupel, v imenu pokojnega Bučarja ga je sprejel njegov sin Janez Bučar. »Predlog vrnitve odlikovanj sem sprejel, ker mislim, da je prav, da so stvari na svojem mestu,« je po slovesnosti dejal Borut Pahor, vrnitev pa je tako v strokovni kot splošni javnosti dvignila veliko prahu. Nanjo se je odzval tudi prvi predsednik republike Milan Kučan, ki je izrazil presenečenje, saj po njegovem mnenju dejanje ne more izbrisati argumentacije za vrnitev odlikovanj, ki je jasno govorila o poskusu politične destabilizacije države in dobila nadaljevanje z razkrivanjem trgovine z orožjem.
Po protestni zavrnitvi leta 1993 so bila omenjena odlikovanja leta 2002 iz predsednikovega urada predana v hrambo Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kjer so bila sprva vpisana v akcesijsko knjigo – v zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) je akcesija v 3. členu opredeljena kot način, s katerim muzej pridobiva premično dediščino in jo vključuje v svoje zbirke –, 23. marca 2004 pa inventarizirana v zbirki daril predsednika Milana Kučana, v kateri je več kot 700 predmetov in so večinoma hranjeni v depojih v Pivki. S tem jim je bil na podlagi 18. člena ZVKD-1 podeljen status kulturnega spomenika, katerega upravljanje in morebiten postopek izbrisa iz inventarne knjige sta prav tako natančno določena v ZVKD-1.
»Iz dokumentacije izhaja, da so bila v okviru predmetov, ki so bili 20. decembra 2002 predani ministrstvu za notranje zadeve iz predsednikovega urada, štiri odlikovanja zlati častni znak svobode, eno odlikovanje srebrni častni znak svobode (podeljeno Tonetu Krkoviču) dve listini o odlikovanjih (za Janeza Janšo in Igorja Bavčarja) in vrečka Bata, v kateri so bila omenjena odlikovanja vrnjena predsedniku Kučanu leta 1993. Muzej je predsednikovemu uradu vrnil štiri častne znake svobode in dve listini. Srebrni častni znak svobode Toneta Krkoviča ostaja v muzejski zbirki,« so sporočili z ministrstva za kulturo.
Poudarili so, da »po pregledu gradiva ministrstvo meni, da postopek ni bil izpeljan po veljavni zakonodaji o varstvu kulturne dediščine, saj so omenjena odlikovanja z vpisom v inventarno knjigo muzeja postala del njegove zbirke in pridobila status kulturnega spomenika. To izhaja tudi iz pojasnil muzeja, da so postopke po veljavni zakonodaji tudi začeli, med drugim so v muzeju oblikovali posebno komisijo, ki je odločala o izločitvi teh predmetov iz inventarne knjige, kar zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) in pravilnik o vodenju inventarne knjige premične kulturne dediščine tudi omogočata. Predpisanega postopka v muzeju niso končali, saj se je pri njih po besedah direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jožeta Dežmana izkristaliziralo stališče, da zaradi posebnosti primera postopek po zakonu ni mogoč. To je direktor utemeljil s historiatom pridobitve predmetov v muzej in načinom njihove hrambe.«
Dežman: Postopek po zakonu ni mogoč
V dopisu, ki ga je Dežman naslovil na ministrstvo za kulturo, je zapisal, da je ministrstvo pričakovalo, »da bo MNZS ukrepal po postopkih, ki so predvideni po zakonu o varstvu kulturne dediščine in pravilniku o vodenju inventarne knjige premične kulturne dediščine. Tako kot ste zapisali, smo te postopke dejansko začeli in jih v dobršni meri izpeljali. […] Primeru, ki je dejansko poseben, smo posvetili posebno pozornost. Analizirali so ga tako pravniki v predsednikovem uradu kot pravni svetovalec MNZS. Tudi če bi sledili zakonu o varstvu kulturne dediščine in pravilniku o vodenju inventarne knjige premične kulturne dediščine, ne vidijo ovir za izpeljavo postopka. Toda izkristaliziralo se je stališče, da prav zaradi posebnosti primera postopek po zakonu o varstvu kulturne dediščine in pravilniku o vodenju inventarne knjige premične kulturne dediščine ni mogoč.«
Po navedbah iz 23. člena ZVKD1, ki natančno ureja omenjeno prenehanje statusa spomenika, »spomenik v upravljanju državnega ali pooblaščenega muzeja preneha izbris iz inventarne knjige na podlagi sklepa organa, ki na podlagi akta o ustanovitvi muzeja obravnava vprašanja s področja strokovnega dela muzeja, in ob soglasju ministrstva«. Na ministrstvu za kulturo so poudarili, da muzej na ministrstvo »ni podal formalne vloge za soglasje, po katerem muzejskim inventariziranim predmetom preneha status spomenika. Prav tako takšnega sklepa ni sprejel strokovni svet muzeja.« Iz predsednikovega urada so ministrstvo predhodno le obvestili o nameri vrnitve odlikovanj njihovim prvotnim prejemnikom, prav tako je Dežman »ministrstvo le seznanil o svojem imenovanju komisije za deakcesijo, kot so jo v muzeju poimenovali. O vrnitvi odlikovanj smo na ministrstvu izvedeli iz medijev dober teden zatem. Iz predložene dokumentacije muzeja je razvidno, da sta medsebojna razmerja urejala muzej in urad, ki je muzeju brezplačno predal komplet odlikovanj častni znak svobode vseh stopenj.«
Nesmiselno in neustrezno, a namerno
Kot omenjeno, je direktor MNZS Jože Dežman namesto sledenja ustreznemu postopku deinventarizacije oziroma izbrisa vrnjenih odlikovanj iz inventarne knjige 7. decembra lani imenoval komisijo za deakcesijo štirih častnih znakov svobode in dveh listin o podelitvi častnih znakov svobode, v katero so bili imenovani Marko Štepec (predsednik), Monika Kokalj Kočevar (članica) in Nataša Strlič (članica). Komisija je po Dežmanovih besedah »po preučitvi primera sprejela sklep o deakcesiji«, toda kot je poudaril Miroslav Vute iz pravne službe Narodnega muzeja Slovenije, katerega ustanovitelj je prav tako ministrstvo za kulturo, pri predmetih, vpisanih v inventarno knjigo, deakcesija v nobenem primeru ne more nadomestiti deinventarizacije.
Povedno je dejstvo, da članica komisije Monika Kokalj Kočevar – sicer muzejska svetnica in skrbnica zbirke Protokolarna darila predsednika RS Milana Kučana –v zabeležki skrbnice te zbirke ni navedla komisije za deakcesijo, temveč komisijo za deinventarizacijo. »Komisija za deinventarizacijo je sprejela sklep o izločitvi štirih zlatih častnih znakov svobode (inv. št. 703/1, 703/2, 703/3, 703/4) in dveh listin za zlati častni znak svobode (inv. št. 703/6, 703/7) iz Zbirke protokolarnih daril predsednika RS Milana Kučana, in sicer z dnem 13. 12. 2022.«
Poleg tega je deinventarizacija omenjena v zapisniku komisije – »Komisija je gradivo, predlagano za deinventarizacijo, ponovno pregledala in ugotovila, da je bilo inventarizirano […]« ter »Deinventarizacija se opravi na podlagi 23. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) in 9. člena (2) pravilnika o vodenju inventarne knjige premične kulturne dediščine (UL RS, št 122/2004)« –, kar nakazuje, da so se vpleteni dodobra zavedali predpisanih postopkov, a so jih zavestno in namerno obšli.
S prošnjo za pojasnilo omenjenih postopkovnih odločitev smo se obrnili tudi na Moniko Kokalj Kočevar, ki je dejala, da je bil postopek predaje in prevzema preverjen in usklajen s pravno službo predsednikovega urada ter muzejskim pravnikom, v predsednikovem uradu pa so poudarili, da je »odlikovanja muzej prevzel, hranil in upravljal, niso pa mu bila predana v last. Skladno s tem je MNZS, domnevamo, odlikovanja ob prevzemu ustrezno vpisal (dokumentiral, evidentiral ipd.) ter jih na pobudo UPRS [predsednikov urad] zdaj ustrezno izpisal.«
Na ministrstvu za kulturo so dodali, da je bil zaradi omenjenih nepravilnosti na inšpektoratu za kulturo in medije že uveden ustrezen postopek.