Raje glasbenik kot gradbenik
Jazz Ars All Stars V Cukrarni bo jutri ob 20. uri nastopil saksofonist Adam Klemm, koncert bo posnet in izdan na albumu
Koncertni cikel, projekt radijskega programa Ars, se v Cukrarni v novem letu nadaljuje s koncertom saksofonista Adama Klemma, člana Big Banda RTV Slovenija, ki vzporedno svojo kreativnost in ljubezen do jazza, etna in fusiona izrazi s kvintetom. Adam Klemm Banda bo jutrišnji koncert posnela ter ga izdala na četrtem albumu.
Adama Klemma, rojenega Novosadčana, je v glasbeni svet zmamil zvok klarineta. Popeljal ga je na glasbeno izpopolnjevanje v Budimpešto, kjer je odkril lepote tenorskega saksofona. Po srednji glasbeni šoli je po tihem sklenil, da se bo zapisal glasbi, čeprav so bili starši prepričani, da se bo vpisal na gradbeništvo. »Kmalu je tudi njim postalo jasno, da raje vadim saksofon, kot da bi pet ur vadil matematiko, in ni jim preostalo drugega, kot da so me podprli pri odločitvi,« je povedal za Delo.
Začetki niso bili lahki. »Spomnim se prvega plačanega koncerta na študentskem žuru. Bilo je v devetdesetih in v Novem Sadu sta bila zaradi vojne kriza in pomanjkanje. Nismo imeli denarja za bencin, zato smo v prtljažnik naložili inštrumente in glasbeno opremo, nato pa avtomobil rinili do kluba. Po špilu smo vajo ponovili in pririnili nazaj domov.«
Prehod iz klasike v jazz je povzročila – lenoba, je priznal in se namuznil. »Jazz je vzbudil mojo pozornost, ker sem slišal, da ni treba igrati melodije, tako kot je zapisano v notah, ampak lahko igraš malo po svoje. Mislil sem si: To je zame! Nisem namreč najbolj užival v branju not in natančnem interpretiranju partitur. Seveda je bila ta moja naivna utvara daleč od resnice,« je priznal Klemm.
A bilo je že prepozno, trk z jazzom je bil usoden in dokončen. Jazzovsko znanje si je utrjeval ob poslušanju oddaje, ki jo je predvajal lokalni radio. »Vsak torek sem na kaseto snemal oddajo o bluesu, ki se je začela šele ob polnoči. Pred tem je bila oddaja o jazzu, ki sem jo poslušal samo zato, da bi ostal buden in ne bi zamudil bluesa. Potem mi je naenkrat jazz zlezel pod kožo.«
Sanje – igranje v big bandu
Z osemnajstimi leti je začel honorarno igrati v big bandu oziroma Plesnem orkestru RTV Novi Sad. Bil je eden od redkih saksofonistov, ki so po izbruhu vojne ostali doma, zato ni bilo hude konkurence, je dejal. »Vodje orkestra so se radi pohvalili, da je to najboljši big band v Jugoslaviji, boljši od novosadskega je le še ljubljanski, v katerem so igrali Jože Privšek, Ratko Divjak in Petar Ugrin – zvezde jazza. Zato so bile to že tedaj moje sanje – da bi nekoč lahko igral v Big Bandu RTV Slovenija.«
Z big bandom je prvič okusil življenje glasbenika, nastope na različnih odrih, potovanja, druženje, sproščenost in ne»Igranje v orkestru je zame izziv. Vsak član se trudi, da bi igral čim bolje in prispeval k harmoniji celote,« je dejal Adam Klemm. obremenjenost. »Zelo me je privlačil zvok big banda, poln, mogočen. Posebej v živo, ker sem v mladosti redko slišal koncerte v živo.« Eden od takih, ki ga je popolnoma očaral, je bil nastop bosanskega pianista Bojana Z v Novem Sadu in Herbieja Hancocka v Budimpešti. »Ta koncert me je tako zadel, da sem videl svetlobo,« je povedal. Ob poslušanju plošč Charlieja Parkerja in Cannonballa Adderleyja se je ljubezen do jazza še utrdila.
Odločil se je za študij na graški glasbeni univerzi, kjer je leta 2005 magistriral iz jazzovskega saksofona ter se izpopolnjeval še na helsinški glasbeni univerzi. Med študijem v Gradcu se je razvijal ob kolegih, ki so prihajali tudi iz Slovenije, in z njimi stkal prijateljske vezi, ki trajajo še danes. V Slovenijo ga je vendarle pripeljala ljubezen. Družino si je ustvaril s tedaj popularno slovensko pevko Sendi (Sandra Zupanc), kmalu so se mu uresničile tudi sanje in je postal redni član saksofonske sekcije in solist Big Banda RTV Slovenija.
V orkestru je igral z velikani jazza, kot so Mike Stern, Pati Austin, Nicholas Payton, Kurt Elling, Jef Tain Wats, Ralph Peterson in Boško Petrović. »To je vedno posebno doživetje, ki ti da ponoven zagon ali te preseneti,« je povedal Klemm. »Včasih spoznaš svojega glasbenega vzornika, ki te kot človek razočara, čeprav sem se prav od vseh veliko naučil. Mnogi te tako navdihnejo, da te njihova energija drži še več mesecev.« Najbolj sta ga očarala Kurt Elling in Joe Lovano, ki ju je opisal kot izjemna profesionalca, spoštljiva, sproščena in še vedno s svežim pristopom do glasbe.
»Igranje v orkestru je zame izziv. Vsak član se trudi, da bi igral čim bolje in prispeval k harmoniji celote. Med solom dobiš prostor za lasten izraz in kreativnost.« Resda pa ob redni službi včasih težko najde iniciativo in navdih za dodatno ustvarjanje. »Zato sem v zadnjih letih posnel šele tri albume, Jure Pukl pa recimo štirinajst. Umetniki na svobodi morajo raziskovati, se boriti in vedno ustvarjati nekaj novega. Albumi v meni dolgo zorijo.«
Manjša zasedba ventil za kreativnost
Kreativnost že petnajst let sprošča s svojo bando. V Gradcu je s sošolci ustanovil Adam Klemm Bando, ki so ji v šali rekli jugoslovanski kvintet, saj so člani prihajali iz skoraj vseh nekdanjih republik. Slovence je predstavljal basist Robert Jukič. Leta 2007 so posneli prvenec Hot Coolen. »Zame sta zelo pomembna kontinuiteta in sodelovanje z glasbeniki, s katerimi smo prijatelji in smo lahko med sabo iskreni, tudi iskreno kritični.«
Leta 2015 je posnel album Nostalgija, konceptualno bolj domišljeno ploščo s skladbami, s katerimi so bili člani zasedbe osebno bolj povezani, na njej je sodelovala tudi Klemmova nekdanja žena Sandra. »To so skladbe, s katerimi sem odraščal. Jugoslovanski šlagerji, kot je Devojko mala ali partizanska pesem Ide Tito preko Romanije, ki smo jo peli kot pionirčki. Dedek mi je vedno prepeval madžarske ljudske pesmi, zato sem priredil tudi te melodije. Brez političnih podtonov sem izbral pesmi, ki so bile del naše mladosti, saj ne vidim razloga, da bi se sramovali svoje preteklosti,« je poudaril Klemm, ki prihaja iz družine pripadnikov madžarske manjšine v Vojvodini.
Tretji album Instant Pleasure (2019) je zasnoval kot nekakšno kritiko sodobne potrošniške družbe in je morda njegov najbolj jazzovski avtorski projekt. Tudi zato, ker zanj ni imel izpisanih aranžmajev in je nastal na podlagi skic. »Robert Jukič, Sava Miletić, Elvis Penava, Tomaž Gajšt in Andjelko Stupar so komaj čakali, da bodo razmontirali moje ideje, jih razkopali in ponovno sestavili, nato pa to še enkrat ponovili,« je dejal v smehu. Nastal je navdihnjen jazzovski album, ki s svobodno formo dopušča vsakemu glasbeniku veliko možnosti za raziskovanje in ekspresivnost v trenutku. »Ta izdelek mi je prav zaradi sproščenosti medsebojnega igranja zelo ljub,« je povedal Klemm.
Po navdih ne hodi daleč. »Navdihuje me vsakdanje življenje. Lahko je to sreča, ljubezen, dobra šala ali ljudje.« Ena pesem na novem albumu bo denimo posvečena kolegu trobentaču Davidu Jarhu, ki mu prijatelji v šali pravijo iskalec napačnih tonov, skladbo hree Stars pa je posvetil svojim trem otrokom.
Jutri se bodo Klemmu na koncertu pridružili Tomaž Gajšt (trobenta), Milan Stanisavljević (klavir), Nikola Matošič (kontrabas) in Bruno Domiter (bobni). Nastop bodo snemali in ga izdali na novem albumu v živo. »Za četrto avtorsko ploščo si lahko privoščim live album. Hočem namreč, da na njem pride do izraza energija med nami in v stiku z občinstvom,« je sklenil Adam Klemm.