Zmajevo darilo ima rožnato pentljo ali strupene pasti
Kitajski vpliv Afrika je za azijsko silo predvsem geostrateška arena, v kateri z Ameriko in EU tekmuje za potrditev superiornosti avtokratske ureditve
Maja 2000 je tednik The Economist na naslovni strani objavil ugotovitev, ki je bila strnjena v besede: Celina brez upanja. Nanašala se je na Afriko, ki so ji v tej številki namenili vrsto člankov, v enem od njih pa je bilo naštetih le nekaj slikovitih razlogov, zaradi katerih splošni vtis ni mogel biti drugačen. »Poplave v Mozambiku; nevarnost lakote v Etiopiji (znova); množični uboji v Ugandi; implozija Sierre Leone; in vojne po vsej celini,« je zapisano v članku. »Novo tisočletje je Afriki prineslo več nesreče kot upanja. Še huje je to, da tistih nekaj sveč upanja dogoreva s šibkim plamenom.«
Nekaj več kot enajst let pozneje je he Economist naslovnico znova posvetil isti temi. A tokrat so bili članki povsem drugače obarvani. »Afrika je v vzponu« je z rdečimi črkami pisalo nad dečkom, ki z vrvico vodi visoko letečega zmaja mavričnih barv v obliki afriške celine. »Odkar je he Economist pred desetletjem Afriko, na žalost, razglasil za 'celino brez upanja', se dogajajo korenite spremembe,« sporoča članek Afriška gospodarstva so polna upanja: Sonce sije z vsem svojim žarom in navaja, da je nigerijski kralj cementa Aliko Dangote od Oprah Winfrey prevzel naziv najbogatejšega temnopoltega človeka na svetu ter da sodijo Gana, Etiopija in Mozambik med gospodarstva z najvišjo stopnjo rasti.
V desetletju med tema številkama he Economista se je zgodilo veliko, vendar je bil en dogodek vreden posebne pozornosti. Peking je postal prestolnica zelo pomembnega partnerstva, ki je med tridnevnim forumom kitajsko-afriškega sodelovanja ob glasnih fanfarah postajalo »strateško«. Takratni predsednik Hu Jintao je v uvodnem nagovoru najvišjih funkcionarjev iz oseminštiridesetih afriških držav predstavil načrt krepitve gospodarskega sodelovanja, širjenja kitajske pomoči Afriki, povečevanja blagovne izmenjave in izgradnje na stotine šol na podeželju, trideset bolnišnic po vsej celini ter vzpostavitev petih trgovsko-gospodarskih območij. In vse to, je dejal Hu, bo temeljilo na načelu »sodelovanja z win-win izidom«, torej na povsem enakopravni podlagi in skupnih interesih.
To niso bili začetki kitajskega delovanja na afriški celini. Že do takrat je blizu 900 kitajskih družb vložilo znatna sredstva v afriške tovarne, farme, nahajališča nate in različne druge panoge, hkrati pa so se tudi že pokazale bleščeče in temne plati kitajske prisotnosti na celini, ki je kolebala med brezupnostjo in novim sijajem. Kitajska oblast je sicer takrat že na veliko slavila admirala Zheng Heja iz dinastije Ming, ki je v obdobju 1418–1433 večkrat poveljeval trgovskim lotam, ki so priplule vse do obale vzhodne Afrike, pri čemer je partijska propaganda vsakič poudarjala, da v nasprotju z zahodnimi imperialnimi silami – ki so tja prispele veliko pozneje – cesarska Kitajska ni kolonizirala afriške zemlje, ni zasužnjevala afriških prebivalcev in ni izkoriščala zakladov, ki se skrivajo pod površjem te celine. Vse, kar je Zhen He od tam odpeljal, je bila žirafa. In to zato, ker kitajski cesar ni še nikoli videl takšne živali, He pa je želel v njem vzbuditi zanimanje za čudna bitja, ki živijo zunaj »podnebeške«, kot se je imenovalo cesarstvo.
Za novo leto je na sporedu Afrika
Na hitro prevrtimo ilm do leta 2023. Qin Gang je na funkciji zunanjega ministra preživel komaj deset dni, ko je že pripravljal kovčke, da bi nadaljeval 33-letno tradicijo svoje države, po kateri kitajski zunanji minister za prvi odhod v tujino na začetku vsakega leta izbere Afriko. V torek, torej na dan, ko je Kitajska odprla meje za potovanja v tujino, je Qin že prispel v Etiopijo, od koder bo turnejo nadaljeval skozi Gabon, Angolo in Benin vse do Egipta.
Od omenjenega vrhunskega srečanja, na katerem so pred nekaj več kot 16 leti opredelili kitajsko-afriško partnerstvo, je Afriko obiskalo 123 visokih kitajskih funkcionarjev. Na Kitajsko je v tem obdobju potovalo 251 afriških voditeljev. Od takrat se je na obeh straneh veliko spremenilo. Veliko stvari pa je ostalo istih. Tudi to, kar so na začetku razvijanja »strateškega partnerstva« na kitajski strani poudarjali kot ključni cilj: celino z 1,4 milijarde prebivalcev rešiti iz revščine, in to natanko tako, kot se je tudi sama Kitajska s prav toliko prebivalstva dvignila nad revščino in lani razglasila, da v njej ni več skrajno revnih ljudi.
Čeprav je po skupnem številu revnih Afrika še vedno uvrščena za Azijo, je na tej celini še danes največ skrajno revnih ljudi, ki živijo z manj kot 1,90 dolarja na dan. Leta 2022 je v to kategorijo sodilo kar 50 odstotkov prebivalcev ruralnih območij. Pa tudi deset odstotkov mestnih prebivalcev ni našlo poti iz skrajne revščine. Mar to pomeni, da »strateškemu partnerstvu« ni uspelo uresničiti najpomembnejšega načrta? Na to vprašanje je težko odgovoriti tako z »da« kot z »ne«, kajti revščina na afriški celini ima zapleteno zgodovinsko, ekonomsko pa tudi geopolitično zaledje, k vsemu pa je treba dodati še pandemijo covida-19, ki je pripomogla k temu, da je več deset milijonov ljudi zdrsnilo pod mejo, ki so je nedavno že preskočili.
A čeprav je kitajsko prisotnost jasno videti v vseh afriških državah, razen v Kraljevini Esvatini (Svaziju), ki je edina afriška država, zvesta Tajvanu, tako da ne more imeti diplomatskih odnosov s Pekingom, je azijska sila za njihovo preobrazbo pravzaprav naredila veliko manj, kot se prikazuje v kitajskih in včasih tudi v afriških medijih. Kitajska je zgradila ceste in stadione, šole in bolnišnice, kar je vidno spremenilo podobo tamkajšnjih mest. A kljub burnim razpravam o tem, ali je azijska sila nova kolonizatorka, ki na afriških tleh predvsem gradi infrastrukturo, ob tem pa tamkajšnje vlade na veliko peha v dolgove, bi bilo težko pritrdilno odgovoriti na to vprašanje, kajti to zagotovo ni bil cilj Kitajcev, ko so se v 21. stoletju napotili po poteh admirala Zheng Heja.
Trikrat večja izmenjava kot z Ameriko
Afrika je za Kitajsko, zlasti za to – Xi Jinpingovo, predvsem politični projekt, geostrateška arena, v kateri z Ameriko in Evropsko unijo odkrito tekmuje za potrditev superiornosti avtokratske ureditve, za vpliv »mehke sile«, za podporo pri oblikovanju nove globalne ureditve, za glasove v Združenih narodih, nato pa tudi za vse tisto, česar ima afriška celina v izobilju – surovine, gorivo in celo hrano.
Trgovinska izmenjava med Kitajsko in celotno afriško celino je v letu 2021 znašala 254 milijard dolarjev, kar je skoraj trikrat več od obsega izmenjave med Afriko in Ameriko. Vendar se je veliki primanjkljaj na afriški strani spremenil v neodpravljiv problem, ki uniči dobršen del pozitivnega vpliva sicer vse trdnejše zveze. Izvozna sposobnost afriških družb se namreč ni bistveno izboljšala.
Kar zadeva afriški dolg Kitajski, ki je glavna upnica velikega števila držav na tej celini, se je ta do leta 2020 povečal na blizu 700 milijard dolarjev, in v zahodnih medijih je mogoče pogosto zaslediti trditve, da gre za klasično »dolžniško past«. Ko je, denimo, Uganda zašla v inančne težave, zaradi katerih ni bila sposobna odplačati 200 milijonov dolarjev dolga kitajski banki ExIm za obnovitev edinega mednarodnega letališča v tej državi, se je začelo potihoma govoriti, da vodstvo v Pekingu grozi, da bo konisciralo letališče Entebe, če vlada v Kampali ne bo izpolnila kitajske zahteve, da se celotni prihodek od letališča vplačuje na skupni račun. Kot se je takrat govorilo, je bil to eden od dokazov »plenilske narave« kitajskega pojmovanja partnerstva.
A poznavalci kitajsko-afriških odnosov poudarjajo, da znaša kitajski delež v afriškem zunanjem dolgu zgolj 12 odstotkov celotne zadolžitve in da ni evidence, ki bi, kot pravi Deborah Brautigam z Univerze Johna Hopkinsa, potrdila »mit« o kitajski »dolžniški pasti«, podtaknjeni na poti afriškega razvoja. Kot pravi, je res, da je od dvajsetih afriških držav, ki so se znašle v dolžniški krizi, približno polovica zadolžena večinoma pri kitajskih bankah, hkrati pa so to države, ki jim je bilo zelo tvegano dajati posojila, tako da je mogoče na ta problem gledati tudi s povsem druge strani. Etiopija, Angola, Zambija ali Kenija ne bi mogle graditi avtomobilskih cest, železnic, mostov ali namakalnih sistemov, če ne bi bilo posojil, ki jim jih je ponudila Kitajska, ki pač posoja pogumneje od katere koli druge svetovne sile.
Raje imajo Kitajce
Kljub vsem trditvam, da so vsi ti projekti »zmajeva darila«, ki bodo Afriko na koncu spremenila v vazala Osrednjega cesarstva, je v večini afriških držav javno mnenje naklonjeno Kitajski. Okoli 76 odstotkov mladih v petnajstih afriških državah, ki so jih junija lani izbrali za sodelovanje v anketi družbe Ichikowitz Family Foundation, je izjavilo, da imajo Kitajsko raje kot Ameriko ali evropske države. Pri čemer daje azijska sila v sklade, ki so namenjeni afriškim državam, veliko manjše inančne prispevke od tistih, ki jih v ta namen dajejo ZDA. Tudi ko gre za naložbe, Kitajska zaostaja za Ameriko, vendar je bistvena razlika v pristopu omenjenih dveh sil.
Američani se z Afriko ukvarjajo »mimogrede« in moralo je miniti kar nekaj časa, preden se je eden od njihovih predsednikov domislil, da je v Washingtonu organiziral ameriško-afriško vrhunsko srečanje. To je bil Joe Biden, ki je decembra lani sklical voditelje držav in vlad blizu petdesetih afriških držav, čeprav so se številni Afričani celo za to zahvaljevali Kitajski in deloma tudi Rusiji, ki sta s svojim sistematičnim prodiranjem v vse kotičke afriške celine Belo hišo prisilili, da je napela ušesa in začela bolj zbrano poslušati, kaj je tisto, kar potrebuje afriška celina.
Kitajska je v nasprotju z Ameriko povsem osredotočena na Afriko. Vsakemu srečanju z afriškimi funkcionarji namenja največjo možno pozornost in na vsakem koraku ponavlja tisto, kar pravzaprav še sama ne misli – da Afrika ni nikogaršnji poligon za geostrateške igre.
A kitajska geostrateška igra je prav v tem, da odpre Afriki prostor za nevtralnost v velikem prekrojevanju globalne ureditve. Pogosto se omenja, da Kitajska afriškim državam ne postavlja nikakršnih političnih pogojev za sodelovanje, posojila, naložbe ali pomoč, vendar bi prej lahko rekli, da so ti pogoji zgolj spretno prikriti. Kitajska namreč niti ne ve, kako bi lahko vplivala na notranje politične spremembe, tako kot so to počele Amerika, Rusija in, seveda, Francija, kot najbolj prisotna evropska država na tej celini. In medtem ko se azijska sila uči, kako se to počne, kako se vpliva na predsedniške ali parlamentarne volitve, kako se obrača politični trend v tuji hiši, je zanjo zelo pomembno, da Afriki ponudi pomoč, tako da bi ta ostala neuvrščena skorajda glede vseh pomembnih političnih, varnostnih ali strateških vprašanj.
Ni jim do krepitve ruskega vpliva
Kitajski je to uspelo, ko gre za ukrajinsko krizo. Zanjo ni bilo tako zelo pomembno, da Afrika podpre ruskega predsednika Vladimirja Putina. Rusija namreč celo dobavlja 44 odstotkov orožja, ki ga afriške države uvažajo iz tujine, zasebna varnostna družba Wagner pa konkretno deluje v številnih tamkajšnjih diktaturah, katerih veljaki računajo na njeno podporo. Kitajski ni do tega, da bi krepila povezavo med Afriko in Rusijo, je pa zanjo bistvenega pomena afriškim državam omogočiti, da se jim ni treba uvrščati za hrbet Ameriki kot edini alternativi evropskemu in ruskemu vplivu.
Najpomembnejša misija Qin Ganga v novi vlogi kitajskega zunanjega ministra je pokazati, da njegova država izpolnjuje dane obljube. V tej disciplini namreč poteka najbolj zagrizena tekma, kajti ne obstaja niti ena sila, ki je prepoznala svojo kompatibilnost in dolgoročne interese v odnosih z Afriko in ki je nato ne bi razočarala prav zaradi tega, ker je postopoma odstopala od vsega, kar je obljubljala. V tem smislu je tekmovanje med Ameriko in Kitajsko na njihovih tleh morda nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Afričanom. Obe veliki sili sta obljubili, da bosta podprli idejo o stalnem članstvu Afrike v Varnostnem svetu ZN, čeprav obe s igo v žepu. Tako Washington kot Peking nekoliko bolj iskreno podpirata idejo o razširitvi skupine najbolj dinamičnih gospodarstev G20 za še eno članico – Afriško unijo. Ni treba posebej omenjati, da bi uresničitev tako prve kot druge zamisli prinesla več problemov kot rešitev, a to je že povsem druga zgodba.
Tisto, kar se je najbolj spremenilo od nesrečne naslovnice he Economista iz leta 2000 do danes, je povečana afriška samozavest in sposobnost zaznavanja problemov v lastni hiši. Obstaja cela vrsta razlogov, zaradi katerih so številne afriške države hkrati zadovoljne, a tudi zaskrbljene spričo prisotnosti Kitajske na njihovih tleh. A morda je prav zaradi kitajskih »podukov« iz merkantilizma, morda je prav zaradi pritiskov kitajskih posojilodajalcev in morda je prav zaradi izkušenj iz razvoja in preobrazbe Kitajske vse več afriških funkcionarjev in ekonomistov, ki jim je jasno, da je rešitev ključnih problemov v njihovih družbah, državah in gospodarstvih. In šele zdaj Afrika v resnici nikakor ni »celina brez upanja«.
Od vrhunskega srečanja, na katerem so pred nekaj več kot 16 leti opredelili kitajsko-afriško partnerstvo, je Afriko obiskalo 123 visokih kitajskih funkcionarjev. Na Kitajsko je v tem obdobju potovalo 251 afriških voditeljev.
Čeprav je po skupnem številu revnih Afrika še vedno uvrščena za Azijo, je na tej celini še danes največ skrajno revnih ljudi, ki živijo z manj kot 1,90 dolarja na dan.
Okoli 76 odstotkov mladih v petnajstih afriških državah, ki so jih junija lani izbrali za sodelovanje v anketi družbe Ichikowitz Family Foundation, je izjavilo, da imajo Kitajsko raje kot Ameriko ali evropske države.