Sedem minus
ar ni vsak človek pomota, napaka? Mar človek, že ko se rodi, ne pade v mučno ujetništvo? Ječa! Ječa! Okovi in prisila z vseh strani! Skozi rešetke svoje individualnosti brezupno hiti na krožni zid zunanjih okoliščin, vse dokler ne pride smrt in ga pokliče nazaj v njegov dom in svobodo …«
Ne, to ni citat iz spominov princa Harryja. To so besede iz romana Buddenbrookovi homasa Manna. Obstaja kakšna podobnost med veličastnim Mannovim romanom, ki ga je začel pisati konec 19. stoletja, ko je bil star komaj dvaindvajset let, in ki je leta 1929 pripomogel k odločitvi Nobelovega odbora, da je nagrado za književnost dodelil nemškemu pisatelju, in Harryjevimi spomini z naslovom Spare ( Rezerva)? Pravzaprav ne. Razen te, da tako princ kot Mann na številnih straneh govorita o lastni družini, o vseh njenih odklonih in znamenjih dekadentnega propadanja, ki hkrati odražajo tudi čas, v katerem se vse to dogaja.
Še sama ne vem, zakaj, a zdi se mi, da je bil glavni dogodek tega tedna prav objava spominov vojvode Susseškega. Ko se je dolgo napovedovana in željno pričakovana knjiga minuli torek pojavila v knjigarnah, je upravni direktor založniške hiše Transworld Penguin Random House Larry Finlay navdušeno izjavil: »Od začetka smo vedeli, da se bo knjiga odlično prodajala, a to, kar se dogaja, presega celo naša najbolj drzna pričakovanja.« Že prvi dan so prodali štiristo tisoč izvodov in Finlay je lahko princa Harryja primerjal samo še s Harryjem Poterjem, edino knjigo, ki se je svojčas prodajala v večjem številu izvodov. Moji prijatelji na Balkanu so se tako kot prijatelji v Ameriki razdelili na tiste, ki obsojajo Harryja – princa – ker, kot pravijo, pred očmi svetovne javnosti »razbija družino«, »nasprotuje tradiciji«, »pere umazano perilo«, in tiste, ki z navdušenjem proslavljajo »čas svobode«, v katerem lahko vojvoda Susseški napiše vse tisto, kar je napisal o kralju Karlu III. in njegovi pokojni materi, soprogi Camilli in prestolonasledniku Williamu, ne da bi ga zato obglavili ali da bi nenadoma izginil nekam v temo. Meni se pri vsem tem zdi, čeprav se Harry tega ne zaveda, da Spare odraža predvsem ne le propad britanske kraljeve družine, temveč tudi podobo evropske družbe in njenih dezorientiranih vrednot ter kaotičnih čustev, zamrznjenega penisa in neutolažljive potrebe po prezgodaj preminuli materi. Zato je morda knjigo koristno prebrati, da bi razumeli, da je »vsak človek pomota, napaka«, kajti v trenutku, ko se rodi, »pade v mučno ujetništvo«, iz katerega se lahko reši, samo če se preseli v Ameriko, se naseli v sosedstvu Oprah Winfrey in doživi prosvetljenje s pomočjo fantastično plačane iskrenosti, izpisane na blizu petsto straneh, polnih razburljivega čenčanja o iskanju samega sebe. »Kaj je uspeh? Skrivna, neopisljiva moč – budnost, pripravljenost, zavest, da lahko zgolj s svojo prisotnostjo izvajam pritisk na potek življenja okoli sebe, prepričanje, da je mogoče življenje oblikovati v svojo korist.« Znova Buddenbrookovi. Zakaj ne bi kljub vsemu najprej znova prebrali homasa Manna?
» MNekako se mi zdi neizogibno, da ne bi vsakič, ko se začne dvigati prah na