Kdo bi lahko bil za Evropejca model kreposti v 21. stoletju?
britanskem dvoru, pomislila na japonsko cesarsko družino. Prebiram esej Cognoscenti Arianne Chernock, profesorice zgodovine na bostonski univerzi, ki pojasnjuje, »zakaj se moramo zanimati za kraljeve družine – in njihove škandale«. V njem sama na lastno retorično vprašanje odgovarja s trditvijo, da moramo upoštevati dejstvo, da so bile kraljeve družine dolga stoletja moralni kažipoti in »modeli kreposti«.
Vedno je bilo zanimivo in poučno spremljati razlike v stilu povzročanja škandalov v Veliki Britaniji in na Japonskem, pa tudi podobnosti v povodih zanje. Sedanja japonska cesarica Masako je bila dolga leta tarča silovitih očitkov, ker se je težko prilagajala togim pravilom življenja v cesarski palači. Zaradi teh pritiskov je celo zbolela za herpesom in depresijo. Cesar Naruhito je bil v času, ko je bil prestolonaslednik, predmet opravljanja, ker mu ni uspelo dobiti še sina, potem ko sta s soprogo Masako dobila hčerko. Nekdanja princesa Mako, zdaj gospa Komuro, je bila leta in leta tema vseh resnih in rumenih medijev zaradi neomajne ljubezni do »navadnega smrtnika« Keija Komura, ki je imel nekoliko problematično družinsko zgodbo (z ločeno materjo, ki ni vrnila denarja, izposojenega za njegovo šolanje).
In kako sta Naruhito in Mako na vse to odgovarjala? Tako, da sta takratni princ prestolonaslednik in takratna princesa (katere brat bo nekega dne postal cesar) javno, glasno in nežno potrdila svojo ljubezen. Naruhito do Masako, Mako do Keija. In zaljubljeni cesar, ki ni niti v enem samem trenutku izrekel niti ene grobe, grde ali nepremišljene besede, je postal moralni svetilnik in model kreposti.
A japonski dvor nam ni ponudil dogodka tedna. Ponudila nam ga je japonska kraljica tenisa Naomi Osaka. Ko je svojim oboževalcem pojasnjevala, zakaj se je umaknila z letošnjega Odprtega prvenstva Avstralije, je v sredo na twiterju zapisala: »Komaj čakam, da se vrnem na igrišče, a za leto 2023 je novost majhno življenje.« Ob fotograiji ultrazvoka, na kateri je že mogoče lepo videti otročička, je bilo vse več kot jasno.
Bi se lahko naučili te japonske preinjenosti? Kdo bi lahko bil za Evropejca model kreposti v 21. stoletju? Zakaj ne čudovita Naomi Osaka, ki je ob objavi »majhnega življenja« dodala še tole: »Ne mislim, da obstaja popolnoma prava pot skozi življenje, a sem vedno čutila, da človek, če gre naprej z dobrimi namerami, zmeraj najde svojo pot.«
Japonsko tožilstvo je v petek končno vložilo obtožnico proti Tecuju Jamagamiju, ki je izvedel atentat na nekdanjega premiera Šinza Abeja. Po polletnem psihiatričnem preverjanju njegovega duševnega in psihičnega stanja so ocenili, da se lahko udeleži procesa, na katerem mu bodo sodili zaradi dveh kaznivih dejanj: uboja in kršitve zakona o posedovanju strelnega orožja in bodala. Krogla, ki jo je 10. julija lani izstrelil iz improvizirane pištole, je »prodrla dovolj globoko, da bi dosegla srce«, so ugotovili zdravniki. Abe je umrl zaradi krvavitve. Jamagami ni zgovoren človek, je pa preiskovalcem povedal, da se je za atentat odločil zaradi povezave nekdanjega premiera z Uniikacijsko cerkvijo, ki je od svojih vernikov zahtevala bogate denarne prispevke. Kot je dejal, je to v bankrot pognalo tudi njegovo mater in nasploh vso družino.
Ne da bi dvomila o tem, da je atentat zločin, zaradi katerega bi lahko Jamagamiju izrekli celo smrtno kazen, se je morala japonska javnost v minulih mesecih vprašati, koliko je bil Abe v resnici povezan z Uniikacijsko cerkvijo, ki je pogosto inancirala politike in njihove predvolilne kampanje. Cela vrsta ministrov je morala ponuditi odstop, ker se je izkazalo, da so bili vpleteni v morbidno mrežo, v kateri so bila uničena številna življenja, nemalo vernikov pa je bila prisiljeno narediti samomor. In čeprav je bil Abe med Japonci priljubljen in čeprav nihče ne opravičuje atentatorja, v japonskih medijih lebdi vprašanje, kaj v resnici ubija: krogla ali ideja? »Ne, gospod Harry, tisti, ki ste jih ubili, niso bili šahovske igure! Bili so človeška bitja, imeli so svojce, ki so jih čakali, da se vrnejo.«
S temi besedami je Anas Hakani, višji sodelavec afganistanskega ministra za notranje zadeve, komentiral tisti del v prinčevih spominih, v katerem ta priznava, da je med dvakratnim služenjem vojaškega roka ubil petindvajset talibov. Princ pojasnjuje, da o njih ni razmišljal kot o ljudeh, ampak kot o »šahovskih igurah«, ki so bile odstranjene s šahovnice. »To ni bilo nekaj, kar bi me navdalo z zadovoljstvom, a se tega prav tako nisem sramoval,« trdi Harry, ki je o vojskovanju v Afganistanu te dni v več intervjujih govoril kot o življenjskem obdobju, v katerem se je edinkrat počutil kot običajen človek, v enaki uniformi, kakršno so nosili tudi drugi, z enako porcijo hrane … Princ je o vojni pisal kot o intimnem doživljanju sebe, ne kot o trenutku geostrateškega obračuna. In morda je prav to razlog, da je treba o tem mladem moškem razmišljati zunaj epizod njegovega prepira z bratom, spora z mačeho in obračunavanja s kraljevim rasizmom. Zakaj ni svojih spominov poimenoval V iskanju samega sebe? V ogledalu takšnega naslova bi se prepoznala vsa Evropa in pravzaprav ves svet, kajti živimo v nevarnem času vsesplošnega iskanja identitete, ki se je izgubila nekje med »našimi« in »njihovimi« vrednotami. Med »kolektivno« in »individualno« resnico.
Zdaj, ko talibska vlada zahteva, da se Harry preda »sodišču za kriminal nad človečnostjo«, vojvoda Susseški obtožuje novinarje, da so njegove besede vzeli iz konteksta, jih nevarno sprevrgli, s tem pa potencialno ogrozili njega in njegovo družino.
Kontekst je vedno velik problem vsakega besedila. Zlasti kadar se piše o vojskovanju ali kakršnemkoli že spopadu. Pogosto razmišljam o tem, kako doživljajo smrt borci, ki se bojujejo za svojo deželo, in ali jih mrtvi sovražniki »navdajo z zadovoljstvom«? Obstajajo med ubitimi razlike? In kje se med vojno skrivajo resnica, pravica in morala? V besedilu ali v kontekstu?
»Velika resnica je tista, katere nasprotje je prav tako resnica,« je dejal homas Mann. To je vse, kar bi si želel doseči vsak kontekst – resnico postaviti pred ogledalo, tako da bi bil tudi njen odsev resnica. A to še zdaleč ni lahko, včasih celo ni mogoče.