Stanovanjska solidarna prihodnost za bogate
Analiza Neprofitni najem ima v Sloveniji podlago v stanovanjskem zakonu
Berem. Ustava RS, 78. člen (primerno stanovanje). »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.«
Državljani lahko pridobijo primerno stanovanje z nakupom, najemom ali gradnjo. Državna stanovanjska politika mora brezpogojno upoštevati to ustavno pravico. Država mora torej zagotavljati primerne cene tržnih stanovanj, vzdržne neprofitne najemnine, dostopna dolgoročna stanovanjska posojila, neobdavčeno zadružno gradnjo ... Komu? Vsem tistim državljanom, ki nimajo kapitala, če zelo poenostavim.
Žal smo z leti vedno bolj daleč od uresničevanja te ustavne pravice. Ogromno slovenskih družin in posameznikov lahko samo v sanjah pleše in joče v primernem stanovanju. Še posebej daleč od tega so mlade družine. Več tisoč mladih (družin) iz leta v leto zaman čaka tudi v glavnem mestu na neprofitno najemno stanovanje. Kakšnih deset tisoč mladih plačuje mesečno po petsto evrov in več za oderuške stanovanjske najemnine. Kje so potem še državljani, ki imajo več kot 35 let?
Medtem pa kapital ne pozna stanovanjske milosti in ne solidarnosti. Sedaj se mu je z navijanjem posojilnih obresti pridružil še bančni kapital. Kapital zanima predvsem dobiček. Tržno gledano s tem ni nič narobe. Ko pa gre kapital predaleč, imamo za to državo, da intervenira. Da, vem, kapital smo začeli spuščati z vajeti že v stranki
LDS v Drnovškovih časih. Pri tem smo počasi, a vztrajno pozabljali na »welfare state«, državo blaginje za vse. Če dodam še nakup luksuznega vladnega letala »za prevoz ranjencev«, je bilo to, da je z leti LDS padla v nemilost pri ljudstvu, neizogibno in pravično. Danes tako kapital svobodno pleše in celo izbira glasbo tudi na političnem parketu. V stanovanjski politiki je že videti tako. Pri današnjih cenah stanovanj v Ljubljani je lahko zaslužek investitorjev okrog 2000 evrov za kvadratni meter. Stanovanje, veliko 65 kvadratnih metrov, tako investitorju prinese tudi 130.000 evrov zaslužka. Investiranje v gradnjo sto stanovanj pa več kot 13 milijonov evrov zaslužka. Torej ni tako zelo nerazumljivo, da investitorji iščejo leve in desne poti do urbanistov, da v občinskih podrobnih prostorskih načrtih stanovanjski zgradbi dodajo še kakšno nadstropje. Visoke stanovanjske stolpnice so predvsem v interesu kapitala, čeprav nas urbanisti prepričujejo, da z njimi lepšajo podobo mest. Seveda v želji po zadovoljevanju kapitala državni in občinski uradniki pozabljajo na dunajski model pogojevanja urbanizma z gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj.
Neprofitni najem ima v Sloveniji podlago v stanovanjskem zakonu. Pred novelo zakona leta 2021 je mesečna najemnina za kvadratni meter neprofitnega stanovanja v Ljubljani skoraj petnajst let znašala samo 3,5 evra. S sprejetjem te novele se je povišala najprej na 4,5, nato lani še na 4,9 evra. Aprila letos pa bo mesečna najemnina že 5,4 evra za kvadratni meter neprofitnega stanovanja. Nimam pripomb, korektno. Ljubljanski župan je upravičeno ponosen na ugodne neprofitne najemnine. Malo manj pa na število zgrajenih in prednostno dodeljenih neprofitnih najemnih stanovanj.
Kar ni uspelo občinskim stanovanjskim skladom, je uspelo državnemu. Državni stanovanjski sklad je od države dobil stroškovne najemnine za svoja zgrajena (neprofitna) najemna stanovanja. Vendar prej omenjena novela stanovanjskega zakona ni uvedla stroškovne najemnine. Novela tudi ni odpravila neprofitnega najema. Zato ne razumem. Za dobrih 50 kvadratnih metrov občinskega stanovanja v ljubljanski soseski Novo Brdo je neprofitna mesečna najemnina okrog 260 evrov. Za enako veliko stanovanje v sosednjem bloku, torej v isti soseski, ki pa je v lasti državnega stanovanjskega sklada, je mesečna stroškovna najemnina okoli 500 evrov. Preračunano, več kot 9 evrov za kvadratni meter. Skoraj 100 odstotkov več, kot znaša sosednja občinska najemnina. Po novem bodo morali državljani v svoji stanovanjski stiski paziti še na to, kateri del države jim oddaja neprofitno stanovanje. Prosim? Ali država potem podobno kot občinam povrne tudi subvencije teh stroškovnih najemnin? Upam, da niso zabredli tako globoko. Ali bo to tudi nova solidarna prihodnost, bodoči minister? Verjetno ni prav daleč čas, ko se bodo morale s takšno diskriminacijo najemnikov v državnih oziroma javnih najemnih stanovanjih ukvarjati razne pravne mreže.
Kot ekonomist si razlagam, da naj bi stroškovna najemnina na daljši rok pokrila vsako, tudi (pre) drago gradnjo stanovanj. Za zagotovitev poštenih in primernih stroškovnih najemnin bi morala zato država zelo skrbno nadzirati celotne stroške gradnje državnih oziroma javnih najemnih stanovanj. Toda kako naj država opravlja takšen nadzor, če sploh nima izdelanega in sprejetega zakonskega okvira za določanje najvišjih stroškov gradnje javnih najemnih stanovanj? Posledično zato tudi nima zakonskega okvira za oblikovanje metodologije določanja stroškovnih najemnin. A glej, kot da to sploh ni pomembno.
Kot poročajo mediji, namerava bodoči minister za solidarno prihodnost prevzeti iz dunajskega modela stanovanjske politike samo višino dunajskih neprofitnih najemnin. Te je ocenil na 7 evrov za kvadratni meter stanovanja. V poprečju je sicer še za evro ali dva višja. Ne pozabimo, da je trenutna občinska neprofitna najemnina v Ljubljani precej nižja, in sicer 4,9 evra. Po dunajskem modelu lahko najame neprofitno stanovanje posameznik s skupnim letnim neto dohodkom največ 50.000 evrov. Če živita v gospodinjstvu dve osebi, pa je lahko njun največji skupni letni neto dohodek dobrih 70.000 evrov. Za štiričlansko družino je ta meja pri dobrih 90.000 evrih. Zato poglejmo še tole primerjavo. Najemnina za 50 kvadratnih metrov veliko dunajsko neprofitno stanovanje v primeru, da je ta 7 evrov za kvadratni meter, znaša dobrih 12 odstotkov povprečne avstrijske neto plače. Najemnina za 50 kvadratnih metrov veliko slovensko neprofitno najemno stanovanje bi po tem ministrovem dunajskem modelu znašala kar 27 odstotkov povprečne slovenske neto plače.
Ali bo solidarna prihodnost v novi stanovanjski politiki res naložila mladim družinam tudi še za polovico višje neprofitne najemnine?
Po zdravstvu še stanovanjska solidarna prihodnost za bogate? Upam, predsednik vlade, da bo dvakrat ne!
———
Edvard Oven je nekdanji direktor Stanovanjskega sklada RS in nekdanji politik.