V užitek obiskovalcem in v ponos domačinom
Ureditev Velike planine Za unikatni sonaravni turizem in spoštovanje dediščine arhitekta Vlasta Kopača
Sodobna šestsedežnica, ki naj bi na Veliki planini do konca leta zamenjala dotrajano dvosedežnico Šimnovec, ni edina novost, ki se temu edinstvenemu primeru ohranjene dediščine alpskih planin v srednji Evropi obeta v bližnji prihodnosti. Vsaj tako nakazuje namera podjetja Velika planina, izključno v lasti kamniške občine, ki je za ureditev turistično-gostinskih objektov in njihove širše okolice v dolini Kamniške Bistrice in na Veliki planini razpisala arhitekturni natečaj.
Prvo nagrado za spodnjo postajo nihalke v dolini Kamniške Bistrice je strokovna žirija podelila biroju a2o2, za zgornjo postajo nihalke biroju Ois, za ureditev območja gostišča Zeleni rob (in izstopno postajo Šimnovca) pa si biroja delita enakovredno drugo nagrado.
Po besedah Tomaža Šefeta, direktorja podjetja Velika planina, imajo v letošnjem letu v načrtu izvedbo nove šestsedežnice, v kar bodo vložili vsa svoja letošnja investicijska sredstva, investicije v rešitve, za katere so razpisali natečaj, pa bodo prišle na vrsto v naslednjih letih. »Za območje gostišča Zeleni rob se bomo z nagrajenci še sestali in nato sprejeli nadaljnje odločitve. V letošnjem letu bomo začeli postopke nadaljnjega načrtovanja, torej projektiranje, inančne in terminske načrte, tudi projekte bomo predvidoma izvajali v fazah, a natančna časovnica še ni narejena,« je povzel Štefe in dodal, da bodo v prvi četrtini leta nagrajene projekte predstavili javnosti na občini Kamnik.
Kot so zapisali že v natečajni nalogi, želita investitor in občina s celovito ureditvijo treh območij in strokovno najprimernejšo projektno rešitvijo spodbujati razvoj sonaravnega, odgovornega turiz
a2o2 arhitekti (Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Uršula Novak, Aljoša Potočnik)
Landstudio 015 (Jana Kozamernik, Ana Tepina, Tom Pogačar)
Ois (Rok Oman, Špela Videčnik, Borut Bernik, Rok Dolinšek, Andrej Gregorič, Matej Krajnc, Janez Martinčič, Marieke Van Dorpe) arhitekti in Ois.
Ocenjena vrednost investicije, kot je navedena v natečajni nalogi (gradbeno-obrtniška dela GOI na stavbah in notranja oprema, speciična tehnološka oprema, vezana na nihalke, ni vključena) in zunanja ureditev z vsemi potrebnimi priključki: 3.371.500 evrov (brez DDV). ma z zagotavljanem trajnostne in kakovostne ponudbe, ki bo zaradi unikatnosti območja in kakovosti obiskovalcem nudil izjemnost ter lokalni skupnosti in ponudnikom prinašal visoko dodano vrednost. Hkrati želijo zmanjšati okoljski ter podnebni odtis, med drugim z uvedbo okolju prijaznejših materialov, tehnologij in trajnostnega prometa, in pri tem »vzbuditi vrhunsko izkušnjo pri obiskovalcih in domačinom vrniti ponos«.
Posebna destinacija
Veliko planino je močno zaznamoval arhitekt Vlasto Kopač, Plečnikov učenec, ki je njenemu urejanju posvetil večino svojega poklicnega ustvarjanja. Nemci so marca 1945 požgali vsa pastirska selišča, vključno z leseno kapelo svete Marije Snežne (načrte zanjo je prispeval Plečnik konec 30. let), Vlasto Kopač pa je, kot podrobnejšo zgodovino Velike planine povzema natečajna naloga, leta 1958 izdelal načrt o zgraditvi rekreacijsko-turističnega centra. Načrtoval je spodnjo postajo gondolske nihalke in ločen turistično-gostinski objekt (pred leti je pogorel), zgornjo postajo nihalke, ki je bila do danes večkrat preurejena in dozidana, ter pet različnih tipov počitniških koč brez elektrike in vode, po vzoru katerih je nastal še objekt Zeleni rob, ki je bil večkrat prizidan. Vse to je v 60. letih spodbudilo sindikalni turizem.
Arhitekt Andraž Keršič, ki je s sodelavci iz a2o2 zasnoval prvonagrajeno rešitev za spodnjo postajo nihalke – avtorji krajinske arhitekture so krajinski arhitekti iz Landstudia 015 –, je izpostavil problem dostopa, ki je izrazit zlasti v poletnih mesecih, ko številni obiskovalci iz smeri Ljubljane oziroma Kamnika prihajajo z osebnimi avtomobili.
Pri ureditvi območja spodnje postaje nihalke, parkirišča, dostopa do postaje, vstopnega trga, prenovi stavbe in dograditvi nove so posege podredili obstoječim prostorskim danostim ter spoštljivo upoštevali zapuščino Vlasta Kopača. »Predvideli smo ohranitev vegetacije, tudi manjših dreves na parkirišču, primarni dostop smo predlagali na nasprotni strani ceste skozi nekdanji kamp, tako da bi obiskovalci do osrednjega trga pred nihalko prihajali bolj varno in doživeto kot zdaj, in sicer skozi gozd mimo kotanj in vrtač,« je opisal Andraž Keršič.
Tudi arhitekturna zasnova nove stavbe se prilagaja obstoječemu – trg so organizirali okoli velikega divjega kostanja, nova stavba pa sledi oblikovanju stavbe nihalke, ki jo je načrtoval Kopač, hkrati pa z odmikom od nje poudarja njene oblikovne odlike. Originalna stavba nihalke je zgrajena v betonu in se ponaša z impozantno konstrukcijo, nova hiša pa se ji podreja z montažno leseno konstrukcijo iz repetitivnih elementov ter deluje kot nekakšna prosojna nadstrešnica na robu osrednjega trga. »Hiša se tudi vizualno odpira na obe strani, prostor trga pa razširja proti soseski Kamniške Bistrice. Novo stavbo, v kateri so predvideni informacijsko središče, sedež podjetja, izposojevalnica športne opreme, manjša restavracija in skladišče, bi bilo mogoče v poletnih mesecih odpreti kot paviljon,« je še dejal Keršič.
Manjša brunarica in sprememba čelne fasade
Pri ureditvi območja Zeleni rob so v biroju a2o2 arhitekti prav tako predvideli ohranitev Kopačevega gostišča, ki je bilo v osnovi zelo preprosto, a večkrat parcialno predelano, zato so predlagali odstranitev vseh naknadnih prezidav. Servisno infrastrukturo in nove zmogljivosti za goste so umaknili v novi prizidek, napol vkopan paviljon, ki je krit z zeleno streho in ustvarja nekakšno ložo s pokrito teraso. »Želeli smo ohranili integriteto in identiteto Kopačeve arhitekture, ki se je s stihijskimi posegi že skoraj izgubila. Jasno je poudarjen obstoječi objekt, ki izstopa, dodani infrastrukturni del pa se umakne v ozadje. Bistven je namreč premislek o Veliki planini kot butični destinaciji trajnostnega turizma, ki upošteva najsodobnejše trende samooskrbe,« je povzel Keršič.
Tudi arhitekti iz biroja Ois so v svoji rešitvi Kopačevo gostišče, ki po besedah arhitekta Roka Omana premore nagovor pastirskih koč, izpostavili kot glavni objekt ter mu dodali servisna podaljška. »Sta drugačna, kontrastna in se vidno podrejata hiši. Da smo dosegli pravo sinergijo, smo glavno čelno fasado Kopačevega objekta obrnili za 90 stopinj in jo orientirali proti smučišču. Kljub temu je obdržal svojo logiko in tudi tloris smo ohranili,« je opisal, čemu so dali glavne poudarke. Pri vseh obravnavanih območjih pa je bilo po njegovih besedah težko najti pravo razmerje med zelo dotrajano dediščino in novim programom.
Oba sogovornika sta priznala, da je bilo iskanje rešitve za zgornjo postajo nihalke najbolj kompleksno in zapleteno, rešitev biroja Ois je med vsemi najbolj prepričala strokovno žirijo. »Pri zgornji postaji nihalke se nam je zdelo ključno predvsem, kam umestiti ves servisni del infrastrukture, denimo teptalce snega in podobne stroje in pripomočke. Ohranili smo osrednji del Kopačevega objekta, ki ima tudi izjemno višino, servisni program pa nanizali okoli njega in ga zgostili,« je povedal Oman. So se pa odločili, da bodo od tega infrastrukturnega objekta restavracijo, ki je bila tu predvidena, ločili.
Oman je, kot pravi, v svojih tekmovalnih letih dodobra spoznal križanje poti smučarjev in drugih obiskovalcev gora pa tudi, da ni najbolj praktično, če moraš na čaj v kompleks nihalke. »Tudi na Voglu, kjer je tako, ni preveč posrečeno, da je gostišče že ob zgornji postaji, saj je tam nenehni pretok ljudi, večkrat pa se tudi zelo zgosti. Vse skupaj ustvarja vzdušje, podobno letališkemu, čemur smo se želeli izogniti. Tako se lahko po izstopu iz nihajne postaje odpraviš smučat ali pa se odpraviš proti restavraciji, ki smo jo zasnovali kot paviljonski objekt. Že na tej poti proti restavraciji se odpirajo tudi lepši razgledi,« je sklenil sogovornik.