Ko se je oglasil Mbappe, je lahko le še odstopil
Kdo sploh lahko ustavi nogometaše Olimpije na njihovi poti do naslova prvaka? To se sprašujejo v slovenski nogometni družini, saj Ljubljančani uživajo prednost 13 točk pred Koprom, ki bi lahko narastla že po prvih pomladanskih tekmah Olimpija – Bravo in Koper – Maribor. Zdi se namreč, da lahko zeleno-beli prej padejo ob igrišču kot na njem.
V tujini jim ni treba ugibati o najboljših, saj ne poznajo dolgega zimskega premora. Tekme se vrstijo kot po tekočem traku, najmočnejši igrajo vsake tri dni, zato ni čudno, da občasno komu spodrsne, kot je nazadnje Manchester Ciyju s Southamptonom. V mestu, ki je pospremilo na prvo in zadnjo pot legendarni Titanik, je odigral zadnjo tekmo v ligaškem pokalu ManCiy.
Na isti dan je »odigral« zadnjo »tekmo« tudi predsednik Francoske nogometne zveze (FFF) Noël Le Graët. Na vrh francoskega nogometa se je zavihtel leta 2011, štiri mesece pozneje kot Aleksander Čeferin na vrh Nogometne zveze Slovenije (NZS). Le Graët je leta 2016 javno podprl Čeferina dva tedna pred volitvami predsednika Uefe – ko je že bilo znano, da bi lahko eden od najboljših odvetnikov iz dvomilijonske države šokiral »stare sile« in postal predsednik inančno najmočnejše športne organizacije na svetu. Pred tem ga je namreč javno podprlo že 31 od 55 predsednikov nacionalnih zvez.
Le Graët se je odločil za pragmatično, morda preračunljivo zunanjo politiko, manj potrpežljiv je bil doma. Večkrat je opozoril nase z nepremišljenimi potezami, kar ni običajno za 81-letnega podjetnika, katerega poslovna skupina premore tisoč zaposlenih in ustvari med 200 in 300 milijoni evrov letnih prihodkov v prehranski industriji, približno 300 milijonov € znaša tudi letni proračun FFF.
V pičlem tednu letošnjega prvega meseca je šel še dlje, dvakrat mu je usodno »spodrsnilo« – športna agentka Sonia Souid, ki je želela prek FFF promovirati ženski nogomet, ga je obtožila, da jo je štiri leta spolno nadlegoval, nič pa da ni naredil za ženski nogomet. V enem od intervjujev pa so Le Graëtu zastavili vprašanje o možnostih Zinedina Zidana, da postane francoski selektor, saj da ga vabijo tudi drugam.
Le Zlatko Zahović je leta 2002 potegnil kratko v Južni Koreji, a so ga pozneje vrnili v reprezentanco. Podobno je bilo leta 2010 po mundialu v Južni Afriki, ko je po sporu z igralci odšel predsednik NZS Ivan Simič, in (slabih) deset let pozneje, ko sta odšla iz reprezentanc Tomaž Kavčič in Primož Gliha, pri čemer gre za vsebinsko različne primere.
»Vseeno mi je, kaj bo z njim in katero ekipo bo vodil. Četudi bi me klical, mu ne bi dvignil telefona,« je odvrnil. Za to sta ga kritizirala celo ministrica za šport in predsednik Emmanuel Macron, zanj usoden pa je bil že tvit, ki ga je javno objavil prvi francoski zvezdnik Kylian Mbappe.
Razumljivo, z (glavnimi) igralci se ni modro prepirati, saj ceno za morebiten spor vselej plačajo trenerji, selektorji, predsedniki, nikdar pa skupina igralcev. Enako kot v večini delovnih kolektivov. Nekateri se resda ne učijo niti na lastnih napakah – bosanski strokovnjak Vahid Halilhodžić je odpeljal na mundial Nigerijo, Alžirijo, Japonsko in Maroko, a kar trikrat dobil knjižico tik pred začetkom turnirja. Zanj usoden je bil tudi spor z maroškimi zvezdniki, med katerimi sta bila Achraf Hakimi in Hakim Ziyech.
»Igralci so največje k… Dokler jim daš, da igrajo, si zanje bog, ko jih posadiš na klop ali tribuno, si najslabši na svetu,« je nekoč zatrdil Olimpijin trener Nedeljko Gugolj in ni zgrešil bistva. Podobna logika velja tudi v drugačnih kontekstih tovrstnih odnosov. Francoski selektor Didier Deschamps je pred mundialom poenotil ekipo s tvegano potezo: izpustil je Karima Benzemaja in osrečil Antoina Griezmanna in Oliviera Girouda. Preveliko število »alfa samcev« namreč ne dopušča niti velika francoska slačilnica. Če ne bi prišel do inala, bi bil Deschamps nemara že bivši, prvi bi ga pokopali prav igralci.
Mbappe je posredno sporočil, da bi bilo za zvezo bolje, če bi jo vodil nekdo drug. Tudi po debaklu Francije na SP 2010 (in pranju umazanega perila v javnosti) je moral oditi selektor Raymond Domenech. Takšne primere poznamo tudi pri nas, povečini pa je bil razplet podoben in so dobili bitke – igralci. Le Zlatko Zahović je leta 2002 potegnil kratko v Južni Koreji, a so ga pozneje vrnili v reprezentanco. Podobno je bilo leta 2010 po mundialu v Južni Afriki, ko je po sporu z igralci odšel predsednik NZS Ivan Simič, in (slabih) deset let pozneje, ko sta odšla iz reprezentanc Tomaž Kavčič in Primož Gliha, pri čemer gre za vsebinsko različne primere. Pod črto pa velja enako: Slovenija ni tako daleč od Francije, v obeh državah pripada glavna beseda igralcem.