Če ne bomo ustavili sovražnih besed, ne bomo niti zlih dejanj

Najekstremnejši odkloni ne prenesejo lahkotnega posploševanja.

Svet je videti in slišati vse bolj katastroičen. Bi nam lahko – medtem ko se pavšalno zdi, da se dekadentno razgrajuje domala vse – v prihodnosti spet pomagala zdrava kmečka pamet? Ne, na žalost ne, razmišlja znani francoski ilozof Michel Onfray v enem od svojih zadnjih videov, v katerih s to temo nagovarja spletno javnost. Tudi kmetje da niso več, kar so bili, ko pa se po novem vozijo v traktorju s klimatizirano in ozvočeno kabino na dobro amortiziranem sedežu ...

Naj zdravo kmečko pamet, v dobesednem pomenu ali igurativno, učeno deinirajo misleci, ki to znajo, medtem ko za tistega, ki se je navzema spontano skozi življenje, pomeni tudi osnovno premiso: trikrat premisli, preden odpreš usta. V strašnem sodobnem hrupu, ki ga ustvarjamo vsevprek, vse bolj impulzivno streljamo z besedami, potem pa jih (po premisleku post festum) jemljemo nazaj, kakor da bi se z izrazom oprostite dalo oživiti, kar je že pobito. Takšen oprosti ni veliko vreden.

Že tako in tako precej razdraženo francosko družbo je pred časom spet in po nepotrebnem vznemiril znani pisatelj Michel Houellebecq, čigar romane, in tudi poezijo, je brati v številnih jezikih, tudi v našem. V dolgem intervjuju, ki ga je dal za posebno novembrsko številko revije

Front Populaire, je že n-tič udaril proti islamu in nič manj proti muslimanom. Med odgovori na vprašanja, ki mu jih je postavil prav omenjeni ilozof Onfray (ta je leta 2020 tudi osnoval revijo), je verujoče v islam orisal kot grožnjo za Francoze, ki niso muslimani. V zelo zanimivem pogovoru, ki je trajal šest ur, okvirna tema na kar 45 straneh pa je bila (ne)dekadentnost naše civilizacije, je dejal, kako si »pravi Francozi ne želijo, da bi se muslimani asimilirali, ampak da bi jim že nehali krasti in da do njih ne bi bili agresivni. Ali, boljša rešitev, naj raje kar odidejo.« Zatem je idejno segel še dlje in prerokoval nove »Bataclane«, torej spet grozljive napade in streljanje na nedolžne ljudi, vendar »obrnjene na glavo«: v prihodnosti da bodo žrtve upora »muslimani v mošejah in kavarnah, ki jih obiskujejo ..., v predelih, ki jih že docela obvladujejo«; kajti Francozi se »vse bolj oborožujejo in obiskujejo tečaje streljanja«. Uh.

Da je Houellebecq s svojim izvajanjem razjezil marsikoga v Franciji, ne more čuditi. V dobi, ko se informacije, torej besede, širijo kot požar, se takoj pro et contra prižge digitalna sfera. A tudi rektorju pariške Velike mošeje Chems-Eddinu Haizu se je (sprva) zdelo nedopustno, da pisatelj dela razlike med pravimi Francozi in muslimani, zato je v imenu ustanove, ki jo vodi, napovedal, da ga bodo tožili. A ne kot literata, ki ga ščiti svoboda izražanja, ampak kot državljana, ki je svoje stališče razgrnil v konkretni reviji. Karseda ogorčen je konec decembra za BFM TV poudaril, da so ideje državljana Michela Houellebecqa nasilne in jih je treba jemati strogo resno. Da ljudje takega kova, kot sta on in Michel Onfray, povezujejo terorizem z islamom, je nedopustno ... Zdrava kmečka pamet nam najbrž še prigovarja, da najekstremnejši odkloni ne prenesejo lahkotnega posploševanja.

Potem se je zgodil zanimiv obrat v javni predstavi. Rektor Velike mošeje se je odločil, da vendarle ne bodo sodno preganjali Houellebecqa, čeprav je ta domnevno »razpihoval sovraštvo proti muslimanom«, in to ne prvič; že pred leti jih je prizadel z izjavo, da je »islam najbolj idiotska med religijami«. Toda razvpiti pisec se je tokrat posipal s pepelom, češ nekateri deli intervjuja v Front Populaire so res dvoumni. Po modrem posredovanju juda, velikega rabi na Haïma Korsiaja, sta se moža namreč srečala v živo, na kavi, kjer je vse med njima zazvenelo očitno drugače: bolečine muslimana so izzvenele, obveljalo je versko odpuščanje in mogoče še literatovo zavedanje, da besede res lahko bolijo, celo ubijejo. Kdo v Franciji in drugje bi lahko kar pozabil tragično smrt učitelja zgodovine in geograije Samuela Payja, proti kateremu so se – zaradi kazanja Mohamedovih karikatur v razredu – najprej na socialnih omrežjih sovražno razpisale množice, potem pa mu je oktobra leta 2020 pobesneli mladenič odrezal glavo ... Še naprej: Houellebecq se je pred kratkim samokorigiral za Le Figaro, kako »Francozi prosijo, celo zahtevajo, da bi bili tuji kriminalci izgnani, na splošno pa še to, da bi bilo pravosodje strožje do malih prestopnikov«. Že prej je v pregreto zgodbo dodal svoje poglavje ilozof Onfray, ki je na rektorja Velike mošeje naslovil javno pismo in ga v njem pozval, naj raje privoli v javno razpravo, kakor da se zateka na sodišče ...

A če se je rektor zdaj že pomiril, se vsi (muslimani) najbrž niso. Vsaj Mohammed Moussaoui, predsednik Zveze mošej v Franciji, vztraja, da bo Houellebecqa, čigar besede medijsko vedno silovito odmevajo, postavil na sodišče.

Naj bodo sodobne traktorske kabine klimatizirane in ozvočene ali pa ne, zdrava kmečka pamet najbrž še naprej narekuje, da ni prav metati niti vsega niti vseh v isti koš. S tem se vsaj v zvezi z novo afero Houellebecq strinjajo v vseh političnih taborih v Franciji, tudi skrajna desnica se je odzvala s stališčem, da so takšna posploševanja nevarna. Z zamikom se je, za BFMTV, končno oglasil pravosodni minister Éric DupondMoreti, in to z besedami, da se zaveda svoje zapoznele reakcije. »Govoriti, da muslimani niso Francozi kot vsi drugi, je nedopustno. Vse to generira novo sovraštvo in je proti vrednotam, ki jih zagovarjam.« A še pomenljivejša je ministrova pripomba, da bi pred

15 leti ob tako sovražnem izvajanju, kakršnega si je dovolil pisatelj, vsi takoj skočili v zrak, zdaj pa se zlo spet nevarno banalizira.

Ni tako samo v Franciji, tudi drugod je v razmahu ideologija »naši – vaši«, prav tako gre pri nas verbalno že vse skozi in mimo, pametnih mediatorjev pa ni nikjer ali so nespametno tiho. Kam pelje vse to? Na lepše zanesljivo ne. Če ne bomo ustavili sovražnih besed, ne bomo kos niti zlim dejanjem ... Zdrava kmečka pamet pač.