Zli upravniki vsega
»Vrag naj vzame tiste metuljčke, zaradi katerih tu ni lepe široke ceste,« lepo povzame večinsko mnenje.
Naši davni predniki so se zahvalili uplenjeni živali za hrano, ki jo je dala, tudi božanstva so bila iz narave, s civilizacijo in bogovi po podobi ljudi pa se je človeštvo postavilo kot upravitelja vsega. Večinoma zelo neprijaznega, razen do ljubljenčkov, ki pa jih tako ali tako poosebljamo.
Z globalizacijo nismo tako odvisni od radodarnosti narave v tem kotičku sveta, poleg tega se je tudi proizvodnja hrane industrializirala. Krave hranimo v boksih z bolj kalorično hrano, kot bi jo dobile s pašo, kar je nekoč pripeljalo tudi do bolezni norih krav, povprečen pujs, katerega noge grizljamo ob vseh praznikih in še vmes, živi v kletki, kjer ima toliko prostora, da lahko vstane in se uleže, piščanci živijo kak mesec pod lučjo, sicer se ne bi zredili do kilograma, njihove mame nesnice so tudi v kletkah. A brez krav in nehumane odstranitve teličkov ne bo mleka in jogurta in sirov.
Masa domačih živali je že presegla maso živali v divjini, če odmislimo žuželke, zlasti mravlje. Do divjih živali imamo povsem antropocentričen, egoističen odnos. »Vrag naj vzame tiste metuljčke, zaradi katerih tu ni lepe široke ceste,« lepo povzame večinsko mnenje. Volkove in medvede bi seveda najraje odstranili, razen iz živalskih vrtov. Pozidavamo, pa ne poskrbimo za ustrezne prehode, na kmetijska zemljišča trosimo umetna gnojila in pesticide, ki ubijajo tudi koristne čebele in živelj v prsti, ki omogoča rast rastlin. S temi rastlinami potem hranimo govedo, drobnico, pujse in kure. Za mnoge nora in utesnjujoča zamisel je, da bi rastline pojedli sami.
Česar ne vidimo, nas ne skrbi. Domače ljubljenčke seveda vidimo. Nakupi najljubše hrane ne upadejo niti v krizah, lastniki psov in mačk se prilagodijo tako, da kupujejo večje količine. Ko ti lastniki vidijo psa na verigi, kar je celo na podeželju že redek prizor, se jim kar stemni. A ravno zaradi nas in našega nenehnega poseganja v naravo je srnjad in jelenjad postala tako rekoč nočna divjad.
A vse to obilje privablja še koga, kot so podgane, muhe, ščurki in podobno. Dokler se ne bomo odločili, da je to tudi hrana. Za zdaj so to ličinke, hišni murni in kobilice. Soočiti se s tem pa je podobno kot najti globok mir v sobi s komarjem.