Pisma bralcev in odmevi

Javno in zasebno zdravstvo Za sodstvo 600 evrov bruto dodatka na mesec – za eno pokojnino

Ob absurdu nekaterih govorcev in protestnih napisov za javno zdravstvo na stavki pacientov v torek, 10. januarja, ugotavljam, da smo že globoko v tržnem kapitalizmu in da je treba najti rešitev za današnji čas. Zato menim, da potrebujemo tako javno kot zasebno zdravstvo – to potrebujemo že zaradi konkurence, ki bo izboljšala sedanjo slabo organiziranost javnega zdravstva in tudi zmanjšala korupcijo pri nabavi zdravil. Pri tem pa morajo biti spoštovana splošna pravila poslovanja, podobno kot v gospodarstvu.

Treba je samo spoštovati konkurenčno klavzulo, ki bo zaposlene zavezovala, da ne morejo biti zaposleni v dveh različnih organizacijah, kar trenutno počnejo tako imenovane »dvoživke«, ki si v javnem zdravstvu zagotovijo potrebno permanentno izobraževanje, socialno in pokojninsko zavarovanje, popoldne pa se honorarno zaposlijo pri privatnikih, ki jim lahko plačajo najmanj 30 odstotkov večji honorar, kot bi jim ga, če bi bili zaposleni pri njih in bi morali oni pokrivati stroške socialnega in pokojninskega zavarovanja.

Neurejenost problematike je očitna že pri dodelitvi koncesij, kjer bi bodoči koncesionar moral navesti imena svojih strokovnjakov, s katerimi bo izvajal koncesijsko dejavnost. Namesto tega pa koncesionar v svoji ambulanti samo prodaja imena in storitve izkušenih strokovnjakov iz javnega zdravstva, ki pa so svoje kvaliikacije pridobili v javnem zdravstvu, pomanjkanje zdravnikov pa zaradi tega ni nič manjše.

To je eksces, ki se je začel po osamosvojitvi in bi ga bilo treba odpraviti s spoštovanjem konkurenčne klavzule, podobno, kot je urejeno v gospodarstvu.

Zato je privatno zdravstvo še kako dobrodošlo, saj bo osebna iniciativa zasebnikov vzor tudi za javno zdravstvo, ki se bo moralo prilagoditi razmeram na trgu in se tudi pri nabavi zdravil obnašati, kot to počne zasebnik.

Če k temu dodamo, da po ocenah za nabavo zdravil in zdravstvenih pripomočkov zaradi korupcije izgubimo okoli 400 milijonov evrov na leto, lahko verjamemo, da bi za ta denar lahko bolje plačali zdravništvo in tudi lažje pridobili zdravnike iz tujine.

Sam si predstavljam, da bi bilo enkrat v prihodnosti ob zadostnem številu zdravnikov za posameznika pomembno samo to, da ima sklenjeno zdravstveno zavarovanje in bi uporabljal kartico tega zavarovanja kot plačilno kartico, s katero bi plačeval zdravstvene storitve tako v javnem kot zasebnem zdravstvu, zavarovalnica pa bi ugotavljala korektnost računa za opravljeno storitev.

Tako malo je potrebno, pa zaradi različnih interesov – pogosto v spregi s politiko – težko uresničljivo.

Vladislav Vidmar,

Ljubljana Šentvid

Spoštovani predsednik vlade dr. Robert Golob, to je moje prvo javno pismo, naslovljeno na aktualno vlado. Vlado, ki sem ji dala glas ( jaz to vedno lahko javno povem), in ki, verjamem, bo postorila marsikaj, kar je v zadnjih letih vladavine g. Janše (če ni bil na odru, je ropotal v zaodrju) ostalo zgolj obljubljeno ali še dodatno okvarjeno.

Danes pa vlade Roberta Goloba vendarle ne bom hvalila. Pa ne da bi bili krivi za kritiko te nepomembne državljanke, pač pa gre za problem sodstva v naši državi. To okoli zdravnikov pa je tako ali tako posebna zgodba, ki bi ji nekdo zlahka postavil zadnjo piko, če bi si le upal! Prebivalcev nas je že dolga desetletja enako število, zdravstvenega osebja pa skupaj z moderno delovno tehnologijo vsaj desetkrat toliko kot nekdaj, pa takih problemov v tisti polpretekli zgodovini ni bilo zaznati.

Pustimo danes zdravstvo in ne primerjajmo ga z razmerami v drugih državah Evrope ali sveta, saj smo lahko bili še pred dvajsetimi leti večini od njih na tem področju za zgled!

Sodstvo torej. Gospod predsednik Golob, lepo ste poskrbeli za slovenske sodnike in sodnice. 600 evrov bruto dodatka na mesec ni mačji kašelj. Poskrbeli pa ste tudi za tiste, ki delajo – najmanj, kar lahko rečem, čudno ...

Ker moje zgodbe ne poznate, jo bom v kratkih stavkih napisala stoprvič, tudi za vas. Samo dogajanje sega v leta, ko sem zapirala svoje samostojno podjetje. Daleč nazaj, pred prelomom tisočletja. Med vse težave, ki se ob tem prikotalijo, sem pripeljala še dva človeka, ki sta mi posodila neki denar, zavarovala sem ga s hipoteko na en del naše stanovanjske hiše oziroma na eno celotno stanovanje v njej. Posojilodajalca sta denar dobila v celoti vrnjen, z obrestmi in dodatnimi gotovinskimi plačili preplačan za takratnih 3000 nemških mark ... Posojilna pogodba je vseeno romala na sodišče in noben sklep drugega neodvisnega – ali višjega – sodišča ni zadostoval brežiški sodnici, da dražbe za zastavljeni del hiše ne bi bila izpeljala: na prvi dražbi prodaja ni uspela, na drugi seveda je. Našo pritožbo na prvi sklep o dražbi je sodišče v Krškem ocenilo kot nedopustno in razsodilo v našo korist … Ne morem pozabiti katastrofalnega spoznanja, da smo bili strahotno ogoljufani. Toliko huje je bilo, ker je bil moj soprog (solastnik) takrat že v zadnjem stadiju težke bolezni, še huje, ker je bila zima, ko smo se bili primorani izseliti (mimogrede, v to hišo sedem let ni stopil nihče in je prazna).

In danes je še huje: na obletnico grozljive izselitve je mož izgubil bitko z boleznijo (tudi zaradi psihične izčrpanosti!), umazanija te zgodbe pa se vleče še do dandanašnji!

Sama bi si to hišo rada izborila nazaj, da otroci dobijo za mano neko celoto, ki sva jo z možem z veliko truda skupaj gradila skozi leta in leta garanja.

Danes sem sama, ujeta v neka tuja posojila, naše banke za nas upokojence nimajo denarja, imajo ga pa za najbolj grde igrarije dečkov z našim minulim delom, pogoji odkupa te nepremičnine so nenormalni. Ne recite mi, naj vzamem odvetnika, ki bo stvari uredil! Imela sem ga – in tudi on bo menda med srečniki s 600 evri bruto dodatka. In tudi o njem bi lahko dokumentirano kaj povedala. Pa tokrat ne bom.

Gospod predsednik vlade, ko boste naslednjič delili denar, morda najprej dobro prevetrite srečnike. Tudi sedmico na lotu dobi samo tisti, ki jo je zaslužil in vsaj pošteno vplačal.

Nekatere službe t. i. javnega sektorja, včasih smo rekli družbene nadstavbe, so danes vredne vse kritike! Nekatere seveda tudi velike pohvale. Ko bo vaša vlada, ali pa katera koli za vami, iznašla recept, na katerem bo pisalo, da so za nekatere uslužbence v službi ljudstva nujno potrebna močna zdravila, ne pa denarni dodatki, takrat bomo državljani še dvignili roko za takšno vlado. Dokler pa smo državljančiči zgolj plačniki za vse »šlamparije«, za premnoge nesrečne zgodbe, dokler jaz nimam instance, ki bi pognala veter med vse sodne spise in odločbe z mojim primerom, ki je ena večjih katastrof tu naokoli (kot bi na smrt obsodili človeka, ki je nekoga potegnil iz vode, pa so mu naprtili umor iz zahrbtnosti, ker je človek pozneje umrl zaradi pljučnice) ... tako dolgo se ne morem sprijazniti z nobenim dodatnim nagrajevanjem za omenjeno skupino.

Pa tudi ne z mojo pokojnino za 40 oddelanih let ... v višini tega enega dodatka za samo en sam samcat mesec!

Sicer pa: menim, da vendarle vaš vlak pelje v pravo smer, in ne po slepem tiru, kot so vozili zdaj pet, šest in več let!

Erna Ernestina Rožman,

Arnovo selo