V našem poklicu se moraš izkazati že kot začetnik

Inženirka leta 2022 Letalska mehaničarka Rosana Kolar podira stereotipe o moških in ženskih poklicih

Vztrajnost, samozavest in trdna prepričanost v svoje poslanstvo odlikujejo Rosano Kolar, je zapisala strokovna komisija, ki je diplomirani inženirki strojništva in letalski mehaničarki med desetimi nominirankami podelila naziv Inženirka leta 2022. Prepoznali so jo kot tisto, ki je lahko največji zgled in navdih mladim dekletom, da bi se lažje odločala za inženirske poklice.

Kolarjeva je ena od verjetno samo dveh deklet v Sloveniji, ki delata kot letalski mehaničarki, v podjetju Adria Tehnika je zaposlena šest let. Da bo to njen poklic, se je odločila že pri 11 letih in se zaradi tega kot najstnica soočala tudi s predsodki nekaterih, ki so bili prepričani, da je to moški poklic. Prav ozaveščanje družbe o tem, da delitev poklicev na moške in ženske ni primerna, da so ženske prav toliko kot moški sposobne opravljati tehnične poklice in da lahko pomembno prispevajo k delovanju delovnih timov, je tudi namen izbora Inženirka leta, ki je bil letos petič.

Kako to, da ste že pri 11 letih poznali poklic letalske mehaničarke?

Kot otrok sem veliko brala tudi revije, na primer Obramba, Slovenska vojska in podobne. Kupovala sem jih v lokalnih trafikah pred začetkom pouka. V njih so mesečno objavljali prispevke o poklicih, ki so bili sestavni del našega življenja, pa o tem nismo nič vedeli. Tako je bil predstavljen tudi profil letalskega tehnika in spomnim se, da je med drugim pisalo, da gre za težko, odgovorno delo, ki poteka tudi zunaj in v vseh vremenskih pogojih. Te stvari sem preskočila, vedno znova so se mi misli vračale k temu poklicu in ugotovila sem, da je to tisto, kar želim postati.

Prihajate iz manjšega kraja, kako okolica sprejema vašo kariero?

Prihajam iz Tepanja, zaradi študija in zdaj dela sem se preselila na Vrhniko. Družina in sorodniki so vedeli, da sem netipičen otrok, vedno so mi govorili, da sem preveč odrasla za svoja leta. Vedeli so, da drugače razmišljam in imam drugačen pogled na svet kot sovrstniki. Tako da so me pri odločitvi podpirali in mi stali ob strani. Drugi pa so na to gledali različno. Nekateri so bili presenečeni, da sem že kot otrok bila tako prepričana, kaj želim početi v življenju, in ko sem s strastjo razlagala, so bili tudi sami navdušeni. Nikoli mi ni nihče rekel, da to ni zame, da tega nisem sposobna, so mi pa nekateri dali vedeti z dejanji, ker so me izločili iz svojega kroga. Od takšnih ljudi sem se na koncu sama distancirala.

Koliko vztrajnosti ste potrebovali, da ste glede na odgovorno delo v svojem poklicu imeli dovoljenje, da ste privili katerega od ključnih vijakov v letalu?

V našem poklicu se moraš izkazati že kot začetnik. Pokazati moraš določene vrline, dokazati, da boš prispeval k ekipi, s katero boš delal, biti moraš zanesljiv, natančen, značajsko prilagodljiv. Ekipa mora dobiti zaupanje vate, spoznati tvoje sposobnosti in tudi šibke strani, tako da ve, kje mora biti pozorna. Že prvi dan so me spustili h ključem in izvijačem, seveda pa so moje delo nadzirali, pregledali. Za samostojno delo potrebuješ licenco, pogoje pa predpisuje Evropska agencija za varnost v letalstvu, v okviru katere delujemo. Določa, da za to, da pridemo do prve licence na nekem tipu letala, med drugim potrebujemo pet let izkušenj na njem. Sama sem lani pridobila svojo prvo. Če govoriva o vztrajnosti, pa bi rekla, da je vedno, ko se vključuješ v proces podjetja na takšni ravni, kakor je Adria Tehnika, dobro, da začneš na dnu, z metlo in smetišnico. S tem spoznaš celoten proces dela in se zavedaš, da pri tem nisi sam, ampak tako pred teboj kot s teboj in za teboj svoje delo opravlja še cela vrsta ljudi, in da je pomembno, da delo poteka po nekem zaporedju.

Kako so vas sprejeli sodelavci, ko ste prišli v podjetje? Kaj vam največ pomeni v odnosih v ekipi?

Delam v zelo moškem okolju, ki je poleg tega še mednarodno, kar pomeni, da so v ekipi tudi ljudje, ki so drugače vzgojeni, imajo drugačna verska prepričanja, včasih tudi drugo kulturo, a lahko zatrdim, da so me sodelavci vedno obravnavali enakovredno. Ni bilo tega, da bi mi na primer rekli, da nečesa ne bom delala ali da me ne bi poslušali. Nasprotno. Sprejeli so me zelo toplo, vedno stojijo za menoj. In to ne samo, da bi preverjali moje delo, ampak tudi, da bi mi predali znanje, ki so ga pridobili z izkušnjami, svetujejo, kje in kako se lahko izboljšam. Z zdaj že kar tradicionalnimi petkovimi piškoti se jim zahvalim, da so me sprejeli v ekipo. Zavedam se, da bi me lahko potisnili stran, me izolirali, ampak ne, vedno so pozorni in jih zelo cenim. Čeprav se včasih ne strinjamo, ker sem trmasta in vztrajna.

S čim kot ženska največ prispevate k ekipi?

Včasih določene stvari skomuniciram bolje kot moški sodelavci, ker neverjetno veliko govorim, to mi vedno povedo. Ker imam manjšo roko, lažje pridem do težje dostopnih mest, in kadar potrebujejo pomoč, se ali javim ali pa me poiščejo. Drugih prednosti kot ženska na tem delovnem mestu nimam.

Pravite, da ste trmasti. Kako vam to pomaga pri delu in kateri so minusi?

Pri delu je trma zagotovo prednost, ker to pomeni, da če mi nekaj ne gre, se za pet minut odmaknem, premislim in ne odneham, dokler dela ne končam. Na drugi strani pa tudi težko popustim pri stvareh, pri katerih vem, da imam prav, če me morda sodelavci hočejo usmeriti v drugačen način razmišljanja.

Kako pri delu občutite pritisk, da so od vas odvisna življenja ljudi, in kako se spopadate s tem?

Pritisk doživljam kot neke vrste pozitivni stres, saj imam zaradi njega povečano pozornost pri delu. Pomembno se mi zdi, da po končanem delovniku službo poskušam odmisliti in se regenerirati. Ko pridem domov, se posvetim svojim živalim, grem na kolo, na sup ali pa v fitnes in to je zame dovolj.

Pravite, da je pomembno, da nas pri izbiri poklica ne sme biti strah mnenja okolice. Imate sami kakšne izkušnje s tem?

Imam izkušnje. Kot sem omenila na začetku, so mi kot najstnici nekateri z dejanji pokazali, kaj si mislijo o tem, da si želim postati letalska mehaničarka, pri nekaterih nisem bila sprejeta s to svojo drugačnostjo in to me je v tistih letih zaznamovalo. A naučila sem se, da ljudi, ki me ne poznajo in ne želijo biti v moji bližini, ne potrebujem in sem se od njih distancirala. Če pa govorimo o padcih, s katerimi se lahko vsak dan srečamo, na primer ko ne naredimo izpita, za katerega vemo, da je ključen za vpis v višji letnik, moramo vedeti, da so ti del življenja. Delamo napake in se iz njih učimo, vse to je sprejemljivo. Ne želim pa si, da bi napake delala pri delu v službi, tam je drugače.

Kakšni so vaši karierni načrti, kaj si želite?

Zagotovo si želim delati kot mehanik B1, ki kot del ekipe samostojno vzdržuje dodeljeno sekcijo letala in pri tem sodeluje z drugimi ekipami, kot so mehaniki B2, NDT-delavnice, inženiring, strukturaši, ličarji in kompozitarji. Pridobiti si želim še več izkušenj, še bolje spoznati letalo, se naučiti še več stvari. Ko bom osvojila vse to in ko bodo sodelavci v hangarju v meni prepoznali vrednost, da sem lahko nekaj več, si želim nadaljevati v C-licenco (pridobi jo lahko samo osebje z največ znanja in izkušnjami, ki je tudi edino, ki lahko po vzdrževanju letalo vrne nazaj letalski družbi) in v nabor letal, ki jih bom lahko servisirala, dodati še več tipov.

• Rosana Kolar je že kot otrok vedela, da bo po poklicu letalska mehaničarka.

• Naziv inženirka leta so letos podelili že petič.

• Namen je spodbujati in opogumljati dekleta za tehnične poklice.

»Aviacija je moja življenjska odločitev. Tako sem vpeta v to, kar počnem, da si težko predstavljam delo drugje kot v hangarju.«

Foto Andrej Križ Trma je zagotovo prednost, ker to pomeni, da če mi nekaj ne gre, se za pet minut odmaknem, premislim in ne odneham, dokler dela ne končam, pravi Rosana Kolar.