Čigav je teritorij mesta?
V Gledališču Glej danes in jutri avtorska predstava o vlogi in moči skupnosti
Pokazalo se je, da smo generacija ustvarjalk in ustvarjalcev, ki jo morda zaznamuje odraščanje v postranzicijski družbi ter povezuje iskanje novega osišča za gradnjo skupnosti.
Počemučka
Vsako uničenje je hkrati gradnja nečesa novega, so ob avtorski predstavi Under Construction zapisali člani in članice gledališkega kolektiva Počemučka, ki stremijo k »ustvarjanju gledališča na svoj način – iskanju lastnega jezika«. O tem ne nazadnje priča njihovo ime – počemučka, pravijo, v ruščini označuje otroka, ki nenehno sprašuje zakaj (rus. počemu). »Začetki kolektiva segajo v čas študija na Akademiji za gledališče, radio, ilm in televizijo, kjer smo bili Domen Novak, Klemen Kovačič, Filip Mramor in Aljoša Lovrić Krapež sošolci. Želja po ustvarjanju se je razvila predvsem iz prijateljstva in skupnih interesov, od začetka so nas zanimali novi pristopi, drugačni pogledi,« so poudarili člani Počemučke, ki so pod okriljem akademije sprva ustvarili avtorsko produkcijo Piano and Screaming (2019), ki je bila zanje »predvsem iniciacija in formiranje«, s predstavo Under Construction pa so se »obkrožili z drugimi sodelavci, kar nas je razširilo in obogatilo; izvili smo se iz internosti zgolj naših odnosov in akademije, zarisale so se še nove silnice, kar v trenutku omogoči več prostora za igro, ki je za nas vedno bila želja in cilj. V kolektivu si želimo iskati možnosti za medsebojno oplajanje, tako v smislu porazdelitve vlog, ki jih skušamo razumeti manj hierarhično, kot vsebinskega oplajanja. Predvsem pa odkrivati, raziskovati, iskati in – se igrati.«
Gledališče kot prostor svobode
Predstava Under Construction, ki pred gledalca privede peka, jasnovidno, vodovodarja, župana in zvonarko – nevidne, spregledane, zlomljene; zbrane, da bi »sodili zgodovini. Zgodovini, ki je razblinila njihove sanje, želje, strasti. Zavladala njihovemu času. Uzakonila pravila igre. Porazdelila moč. Zgradila klavstrofobično skupnost, polno neizrečenih skrivnosti. Jim pustila le še spomine« –, je s premori nastajala nekaj več kot leto dni. Ustvarjalke in ustvarjalci so izhajali iz iktivnega mesta, ki so ga zarisovali in snovali »prek odkrivanja zgodb ljudi, ki v njem prebivajo. Ko smo spoznavali meščanke in meščane, smo skušali razumeti, kaj jih povezuje v skupnost. Kakšen je njihov odnos do zgodovine mesta, do padlega stolpa, ki je bil nekoč srce mestne povezanosti, in ali vidijo prihodnost v njegovem obnavljanju. Pokazalo se je, da smo generacija ustvarjalk in ustvarjalcev, ki jo morda zaznamuje odraščanje v postranzicijski družbi in povezuje iskanje novega osišča za gradnjo skupnosti.«
Tako ne preseneča, da se predstava sprašuje o tem, kdo pravzaprav gradi skupnost, čigav je teritorij mesta, kako je porazdeljena družbena moč, kako pognati korenine, ko je svet v nenehnem nastajanju, in kje je v življenju prostor za igro, ko je spontanost prepovedana. V kolektivu so dodali, da se jim je ukvarjanje s pozicijami močmi in vplivom nostalgije na gradnjo prihodnosti »zdelo kot mladim, ki si prihodnost intenzivno snujemo, smiselno. Skupnosti pripisujemo veliko moč in ji zaupamo. Navsezadnje smo kolektiv, ki prav v gledališču prepoznava največji potencial za ustvarjanje začasne skupnosti, in morda nas ravno to v gledališčenju najbolj zanima.«
Počemučka sicer vidi gledališče kot prostor svobode in območje skupnosti, so dodali, njegova odgovornost je »biti na preži v motrenju tako naše preteklosti kot vsakokratne sodobnosti in (ne)gotove prihodnosti. Odzivati se mora ne le z benigne distance ali vase zagledane relektivnosti, temveč tudi z zaupanjem v domišljijo soljudi.«