Rusa zanimale zmage, Američana le biznis
Malokdo pri nas je slišal za ime Alexi Lalas. Starejši člani nogometne družine vedo, da je opozoril nase na svetovnem prvenstvu 1994 v ZDA, istega leta je kot prvi Američan debitiral v italijanskem prvenstvu serie A. Nekoč je veljal za temperamentnega, toda zanesljivega branilca – takšnega, kakršni so nogometaši v Grčiji, domovini njegovega očeta.
Grki obožujejo nogomet na značilen strasten način, podobno kot na čudovito igro z žogo gledajo drugi evropski in južnoameriški narodi. Obratno torej kot Američani, za katere se zdi, da večina ne loči med ofsajdom v nogometu in hokeju, njihovo navijanje spominja na lunapark. Logično, če v eni roki držiš hrenovko, v drugi pivo, ne moreš prepevati ali prižgati bakle.
Številne ideje Američanov
Globalizacija, delavske migracije znotraj Evrope in drugačen življenjski slog kot pred pojavom interneta so spremenili tudi evropski nogomet. Težko je določiti smer sprememb, toda upoštevaje možnosti, ki jih imajo na voljo najšibkejši – tudi Slovenci –, je šlo na bolje. Kdor dela načrtno kot Dinamo Zagreb ali pred leti Maribor, morda potrpežljivo kot slovenska reprezentanca, lahko občasno pokuka tudi med največje.
Derbiji med Olimpijo in Mariborom pritegnejo na štadion podobno število gledalcev kot nekoč, vse večji magnet za Slovence spet predstavlja slovenska reprezentanca. Še bolje je po stari celini, zadnja velika turnirja – euro 2020 za fante in euro 2022 za dekleta sta bila uspešnici, liga prvakov kotira na piedestalu najbolj priljubljenih tekmovanj na svetu.
Toda z nogometom je kot z investicijami: pretekli donosi niso jamstvo za prihodnost, vsako leto prinese nove izzive, sovražnik pa nikoli
Recine/Reuters ne spi, kot bi rekli oficirji v JLA. Zgolj v tem tednu so prišle v javnost štiri različne informacije, povezane z – Američani. Mednarodni odbor za nogometna pravila je ekspresno zavrnil predlog, po katerem bi sodniki med tekmo ustavljali čas v primeru poškodb igralcev. Na mizi je drugi predlog, po katerem bi sodniki med tekmo javno pojasnjevali svoje odločitve.
Vprašajte Joca Pečečnika
Če odmislimo obupane izjave predsednikov Barcelone, Reala in Juventusa, ki so tudi ta teden napovedali ustanovitev t. i. superlige, je na srečo razumnih ljudi »padla z mize« tudi četrta zamisel: da bi v nogometu organizirali tekme vseh zvezd ali tekme med vzhodom in zahodom ter podobne ekshibicije kot v ligah NBA in NHL.
Logično, s pokrom idej bi pridobili dodaten prostor za oglaševalce, kar morda ne bi bilo slabo, če bi navijači sprejeli pobudo. Toda zdi se obratno
Idejo je dobil lastnik Chelseaja, ameriški milijarder Todd Boehly, ki je nasledil klub od ruskega tajkuna Romana Abramoviča. Razlika med evropskimi predsedniki klubov in ameriškimi investitorji ne bi mogla biti večja. Abramovič – kot večina Rusov, Grkov, Italijanov in drugih – je obravnaval klub kot igračo, s katero je ohranjal ugled in status v družbi. Odločitve je prepustil strokovnjakom, sam pa obiskoval tekme kot največji entuziast, toda spoštovani obraz. Zanimale so ga zmage. Boehly želi upravljati z moštvom sam, v vlogi športnega direktorja je čez noč porabil pol milijarde evrov, Chelsea pa že dvajset let ni bil »slab« kot danes. Nogometni posel ni enostaven, če zaupaš napačnim, vprašajte Joca Pečečnika.
Olimpija pod večjim pritiskom
V ZDA vlada drugačno razmišljanje kot v Evropi, obstajajo zgodovinska rivalstva, ki jih ne bi mogli omehčati niti s tekmo največjih zvezd, a tega ne razume vsak. Podobno je bilo s t. i. superligo, ki jo je zagnala pisana družba: šesterica angleških klubov s tujimi lastniki, kitajska Milan in Inter ter do vratu zadolženi Real, Barcelona in Juventus. Med njimi so bili klubi, ki premorejo manj šampionske miselnosti kot Benfica, Ajax, Celtic, Olympiakos, Crvena zvezda, Dinamo ali pa Olimpija in Maribor. V teh trenerji ustvarjajo pod večjim pritiskom osvajanja lige kot trenerji na klopi Tottenhama, četudi slednji letno ustvari pol milijarde evrov, Maribor pa odstotek tega zneska.
Američani obvladujejo tretjino klubov v Angliji, Franciji in Italiji, morda bodo naredili evropski nogomet finančno še močnejši in bolj vzdržljiv tudi na dnu piramide. Upajmo. Prihod Američanov bi bilo namreč težko preprečiti, mogoče pa je omiliti vsaj »amerikanizacijo« nogometa, kar uspešno počne tudi Uefa. To je pomembno, navsezadnje je ameriški kapital prek Gorice vstopil tudi v nogometno Slovenijo.
Kdor dela načrtno kot Dinamo Zagreb ali pred leti Maribor, morda potrpežljivo kot slovenska reprezentanca, lahko občasno pokuka tudi med največje.